petek, 28. september 2012

Kako sem vzljubila Jadranko?

Le bežno se spomnim njene "Ko bi vedel", pa orientalskega nastopa na Emi, po vzoru zmagovalne Sertab. Čeprav so spomini na njene takratne komade zbledeli, sem si zapomnila, kako je daljnega leta 2006 v Paploni gola tekla za pravice živali.

Že takrat, kot 14-letna smrklja sem vedela - ta ženska mora 'met "jajca"!

Sicer na blogu nisem nameravala pisati o tem, pa vendar - naj pristavim majhen piskrček k cmeravi objavi izpred nekaj dni.


V mojih očeh je zrastla, cmerava Jadranka, ko je se v oddajah slovenskega X Faktorja čustveno razgalila. Ni ji bilo mar. In tudi meni ne - ko sem "zdolgočaseno" nedeljo preimenovala v "cmeravo" in se tudi sama prepuščala čustvom pred tv-ekranom. Brigalo me je, saj rada jokam. A tokrat je tudi pred kamerami sedelo iskreno bitje, ki je ob dobrih glasovih in žalostnih zgodbah točilo solze. Kako človeško. Kako iskreno. Kako pristno.

In sem brala ta prekleti Facebook in te preklete skrite obraze, ki so se posmehovali njenim solzam. Jaz pa sem se cmerila zraven. Kako klišejsko.

Ljudje so z oddajo, poleg starega kamnitega srca, izoblikovali še prvovrstni okus za estetiko. Se opravičujem - prepričana sem, da so bili ti ljudje (ljudje=human=nesmisel) že rojeni modni guruji. In hvala bogu, da so vseh osem let osnovne šole robotsko ponavljali "cenim drugačnost" in svoje visoke IQ-je pilili z biblijami političnih prepričanj in družbenih pričakovanj. Brez njih bi bili namreč izgubljeni. Brez njih ne bi vedeli, da je Jadranka v odštekanih opravah, živih barv. Brez njih se ne bi spraševali, kakšna bo naslednjo nedeljo.

In spet sem brala ta prekleti Facebook in te preklete skrite obraze, kako so se tokrat posmehovali sami sebi. Kako so se ujeli v pasti Jadrankinega oblačenja. Kako so se zgražali in se hkrati kazali kot totalne budale, ki same sebi pljuvajo v obraz.

No ja ... Kako Klišejsko!

Jadranka pa mi je zopet dokazala, da ima jajca. Thumbs up!

četrtek, 27. september 2012

601

Moja šestoprva.

Brez pomena. Samo da Gobčni Donchi povem, kako ponosna sem - še vedno vztrajam in se vračam nekam, kjer lahko brez ovir pljuvam, spodbujam, sanjarim in blebetam.

Ko imam v grlu cmok in bi se najraje zjokala od vse krivice, od neumnosti, od zlega sveta. Pa, ko bi zavreščala od veselja in v nedogled delala prevale. Nuja, da si še v besedi priznam in občutek, da me nekdo bere.

ponedeljek, 24. september 2012

Modna drznost

"Moda ne živi le v oblačilih. Skriva se na nebu in ulicah. Nastaja v mislih, v načinu življenja in dogajanju okoli nas."

Že modna diva Coco Chanel je na prehodu iz 19. v 20. stoletje vedela, da modo označuje neskončna beseda z veliko globine, s skritimi zgodbami in tihimi željami. Nekako tako, kot ne moremo natančno ubesediti ljubezni, pa arhitekture ali oblike. Zato, ker je nekaj več. Nekaj višjega, kar absorbira avtorjeva čustva in si želi obkrožiti svet.

Zaradi vseh skritih občutij, ki so vdihnjena v končni izdelek, je ocenjevanje o lepem in grdem brez smisla. Subjektivnost onemogoča določitev meje med primernim in neprimernim, so le "moje" in "ne-moje".

A vendar so postavljeni okvirji zona udobja, kjer so nas naučili mirovati na ukaz in se celo posmehovati pogumu. Pa ne le pogumu, tudi drznosti, unikatnosti, iznajdljivosti in vsem besedam s pozitivnim predznakom, ki ločijo peno od valov.


______________________________________________________________________________

Nekoč sem nosila roza kravate in okrancljane barete, pa je učitelj prvi šolski dan verjel, da bodo z mano še problemi.
Nekoč sem nosila mini krilca, puhaste gamaše in torbico, pa so dekleta govorila, da sem kurba.
Nekoč sem nosila popolnoma razcefrane kavbojke in umetni uhan pod ustnico, pa so za mojimi hrbti govorili, da pijem.
Nekoč sem se vozila na rolki, s širokimi hlačami pod ritjo in majico z okostnjakom, pa so stare gospe verjele, da sem razgrajač.

Potem se je izkazalo, da kurba-problematičarka-pijanka-razgrajač raste le v njihovih očeh, ker niso pripravljeni izstopiti iz neumnih okvirjev. Bila sem predsednica razreda, z odličnimi ocenami, aktivna na vseh področjih, dobila sem krasnega fanta, borila sem se za pravice živali ...

A oni so videli oblačila iz mojih otroških obdobij in me postavili v najhujše mladostniške predale? Kar naenkrat so pozabili, da stari gospe pomagam nositi vrečko iz trgovine? Da popoldan skuham kosilo za mamico?
_______________________________________________________________________________   
Svoj stil moraš nositi z ljubeznijo, z velikim žarom v očeh. Najsi govorimo le o starem paru all stark in dedkovem raztrganem puloverju ali o skrbno šivani svileni rutici, ki se ujema s pregrešno dragim parom čevljem. Stremeti k unikatnosti ne bi nikoli smelo pomeniti prekletstvo.

Pogum, dragi moji, pogum je ta, ki ga potrebujemo. Pa prizemljenost in dojemanje "ne-mojega" kot dobro in ne slabo.

No ja, tudi v modi se skriva resnica o ovčicah.
                         

četrtek, 13. september 2012

Jočem, ker si upam jokati.

Ko se izjočeš na moji rami vem, da si človek.
In vem, da sem človek, ker jočem s teboj.


Vir: http://glee.wikia.com/wiki/File:Girls_cry.jpg

Žalostno se mi zdi, kako smo ljudje zrastli in se spremenili v kamenje. V trde materiale, ki se znajo samo norčevati, ki vzmerjajo in pametujejo. In kaj je najhujše - ne jočejo. Niti nočejo čutiti - ne svoje in ne bolečine drugih.

Jok te bojda naredi ranljivega, majhnega, nemočnega. Tako vsaj govorijo strahopetci. Zame je jok iskren izliv čustev, ki izvira v pogumu. Ravno zaradi tega se večina ljudi ob žalostnih zgodbah obrača stran. Ker nočejo čutiti žalosti, ker si nočejo priznati, kako hudo je lahko. Ker so raje ignorantski in boječi. 


Pred koliko ljudmi v svojem življenju sploh razgalimo svojo dušo? Če nas ne bi obdajalo na tisoče praznih duš, bi namesto posmeha sprožili sočutje, odobravanje in počlovečenje. A vendar preveč pričakujem, ljudje smo izgubili pravico do svojega poimenovanja. Nismo več "human", daleč od humanega, človeškega ter drugih praznih besed.

Sem Dona in jočem. Povsod. 
Jočem, ker imam slab dan. Jočem, ker se tako počutim. Jočem, ko vidim jokati. Jočem od sreče. Jočem od žalosti. Jočem od jeze. Jočem zaradi srečnega konca. Jočem ob filmu z resnično zgodbo. Jočem, ko rešim psa. Jočem ker sočustvujem. Jočem, ker čutim bolečino. Jočem, ker čutim besede. Jočem, ko poslušam dobro glasbo. Jočem, ker sem iskrena.  
Jočem, ker si upam jokati. 

Jočem celo ob pisanju današnje objave, ker je tako iskrena in si želim, da bi jo začutil vsak bralec. Da bi si priznal - dobro je jokati. Osvežujoče.

Za tiste, ki zavijajo z očmi, pa en aplavz, daleč ste prišle, duše primitivne!

sreda, 05. september 2012

Mrtve duše

Pri rešenem psu se iz njegove preteklosti veliko naučim.
O surovosti človeštva.
O krivicah.
O ignoranci.
O nasilju.
O ozkoglednosti.
O egoizmu.

Predvsem o NEGATIVNIH PREDZNAKIH, ki so nas pripeljali v brezizhodne krize, v množične poboje, k obračanju hrbtov prijateljem in sovraštvu v družinah. Kako lahko sovražiš lastno mater? Kako lahko ubiješ očeta? Izdaš brata? Posiliš hčerko? Zabodeš prijatelja? Odrežeš nogo lastnemu psu?

IZGUBILI SMO PRAVICO, DA SE OKLIČEMO ZA HUMANE. 
ČLOVEŠTVO NI VEČ VRH ŽIVIH BITIJ. 
NAŠE DUŠE SO MRTVE.