ponedeljek, 27. februar 2012

Izstop iz skupine živaloljubcev?

Sem grozni živaloljub. K ljubezni do živali vpletam tudi ljudi, ki čutijo enako kot jaz. Nekako mi nikoli ne zmanjka tem za pogovor, zlasti če se najde človek, ki je že "globoko v stvari" in mi lahko predstavi še zakulisje dogajanja. Gradivo nato prežvečim in si ustvarjam nove poglede ter neskončne sanje, da bom nekoč rešila živalski svet.

Do ljudi, priznam, ne znam gojiti dobrodelnosti, žilico socialnosti sem izgubila. Nisem nesramna, nisem škodoželjna in nevoščljiva, le čutiti nočem. V primeru "človek-človeku" držim distanco, pomagam, a le iz vljudnosti in ne lastne želje.Verjamem, da si človek lahko pomaga sam, žanje tisto, kar je sejal in lahko se postavi zase. Globoko v sebi pa vem, da ni vedno tako.

Ko se srečujem s skrajnostmi zagretežev kateregakoli prepričanja, me odbije. Zavem se, da se s pogrevanjem in pretiravanjem že tako velikih problemov, pojavljajo še večja sovraštva in neodobravanja. V tem primeru je zagovarjana skupina še na slabšem. Presojanje o meri dobrega in slabega je nesmiselno, saj bodo mnenja ostala enaka. Le kakšen "vetrobrančič" bo znova in znova preskočil iz levice v desnico, pa me to ne bo bolelo.


Notranja opredeljenost daje osebnostni mir. Zunanji vplivi ga le razburkajo

Na forumih sem se "naučila", da so pravi živaloljubci LE TISTI, ki:

  • sovražijo ljudi, ki nimajo živali
  • sovražijo ljudi, ki kupijo nerodovniško žival
  • sovražijo ljudi, ki so vse drugo kot vegani
  • sovražijo ljudi, ki ne sodelujejo na protestih
  • sovražijo ljudi, ki niso sterelizirali/kastrirali svoje živali
  • sovražijo ljudi, ki oddajajo žival
(Izpostavila sem bistvene stvari, ker tako ali tako vsi preziramo ljudi, ki mučijo in zanemarjajo živali.)

Če povzamem, izgleda da so pravi živaloljubci zelo sovražna bitja, ki pravzaprav le sovražijo in si, sodeč po mnogih komentarjih, agresivno prizadevajo za hamurabijevo "Oko za oko, zob za zob" in živijo po načelu "Žival je vedno prva".


Izstop iz "živaloljubcev"

Morda imamo skupne želje o rešitvi živalskega sveta, skupne želje o spreobrnjenju in ozaveščanju ljudi. Skupna nam je celo (sorry, my bad) nedovzetnost za človeške stiske in poveličevanje živalskega sveta ter narave.

Vendar, kako naj stremim k takšni kvaliteti, kot je želja po pomoči živalim, če je v tako iskreno in dobro delo vpletenega toliko sovraštva, maščevanja in napadalnosti?

Živaloljubstvo bi morala biti najčistejša človekova plat
, živaloljubci bi morali imeti sloves neskončne ljubezni in nesebične pomoči, kvaliteto, ki bi bila vzor vsem mladim, ki bi ljudi prepričala k pristopu in ne sovraštvu le-te zaradi skrajnosti.

Še naprej bom pisala o živalih, jim začasno ponujala dom, jih reševala, jim iskala nove domove. Le oznaki živaloljubke se bom očitno odrekla.

Moje delo bo vedno iskreno, kot so iskrene živali.
Moje delo ne bo maščevalno, saj se živali ne maščujejo.
Moje delo ne bo hinavsko, saj živali ne poznajo hinavstva.
Moje delo je in bo izhajalo iz čiste ljubezni.

"Česar se dotakne človeška roka, postane blato."

torek, 21. februar 2012

One moment in time - Is it enough?

Give me one moment in time
When I'm racing with destiny
Then in that one moment of time
I will feel eternity ...


Brez dvomov "the Diva", ki bi jo z veliko začetnico zapisala med najvplivnejše kreatorje glasbenih trendov. V svoji dolgoletni karieri je prodala več kot 170 milijonov albumov in singlov, velja za dobitnico največ glasbenih nagrad (dva emmyja, šest grammyjev, 30 glasbenih nagrad Billboard in mnogo drugih). Virtuozinja, ki svoje pesmi nikoli ni zapela na enak način.

Žal je še ena izmed legend, ki je svoj talent utapljala v drogah in alkoholu, kar je v zvezdniškem svetu zelo pogost povod k hitremu koncu. Whitney Houston je umrla, zaradi utopitve v kadi, v soboto 11.2.2012, njen glas pa bo živ za vedno.


Slava in denar. Blišč ali Beda?


Sem človek, ki verjame, da se posameznikov "One moment in time" lahko ponovi večkrat. Po moji teoriji v življenju ne obstaja prelomnica, kjer bi se lahko zadovoljil s svojim stanjem in se prenehal razvijati. Nikakršen uspeh ni dovolj za stagnacijo in nikakršna količina denarja ne bi smela biti ciljna črta v življenju.

A strup za človeško samoaktivacijo očitno res obstaja - denar. Prenasičenost denarja se pri ljudeh velikokrat izkaže kot vir nesreče. Tragične zgodbe, ki se dnevno pojavljajo v medijih, pa me odkrito sprašujejo "Si še vedno želiš slave in denarja?".

Denar je sveta vladar. Je vir sovraštva, žalosti, nesreče, bojevanja in smrti. Slednjemu botrujejo vsakodnevni dogodki, ki prikapljajo v medije. Najbolj me preseneča to, da se iz slišanega ne naučimo nič novega. Ljudje so mi že velikokrat dokazali, da se raje umikajo dobronamernim komentarjem in slabosti preizkusijo na lastni koži. Kljub dolgemu razmisleku pa si še vedno nisem na jasnem ali gre za nezaupanje, neumnost ali pa človeško ignoranco, češ "kaj boš pa ti vedel". Oh, kako paše zmagoslavni "sem ti rekel".

Moja današnja tema se po podstrešju valja že dlje časa, Whitneyina črna pretekost pa jo je le še prisilila k dopolnitvi. Nikoli nisem razumela, zakaj se na videz uspešni ljudje zatekajo k drogam in alkoholu, ali pa se uničujejo na drugačne načine. Še manj razumem, zakaj bogastvo tako zelo privlači "navadne smrtnike", ko pa so dnevno obveščeni o vsem zlu, ki ga prinaša bogastvo. Mar res tako sveto verjamemo, da bomo znali bolje gospodariti z denarjem in ga dlje časa zadržati pri sebi? Hitro pridobljeni denar je tudi hitro izgubljeni, kar lahko potrdijo dosedanji zmagovalci iger na srečo.

Denar razvrednoti stvari, zdolgočasi premožne in privlači hinavce. Slednje je, po mojem mnenju, tudi glavni razlog za nesreče bogatune, ki jih v prepade pahne še pritisk medijev.


Da sta denar in lepota precenjena, sem trdno prepričana. Plehkost ljudi okoli mene je včasih tako neznosna, da bi najraje spakirala kovčke in se preselila v leseno kočo sredi ničesar. Nevzdržna je predvsem misel, da nikoli ne bodo občutili prave pristne sreče, svoje dvome bodo utapljali v nakupovanju dragih kosov oblek, svoje ege bodo hranili z dekleti, ki se bodo palile na dobre avtomobile, svoje lažne obraze pa bodo zavijali v maske iz denarja. Kako neumno. In kakšna količina takšnih ljudi! Bolano.

In ko bi odšla v neznano ... Tam me ljudje ne bi ocenjevali po videzu, po avtu, ki ga vozim, ne bi me morili z neumnimi mnenji ali sva s fantom res za skupaj, ali sem na pravi šoli, ali mi pristaja moj poklic ...

... tam bi me videla le narava, kako preprosta sem, da rada ljubim in pomagam. Šele to je prava sreča.

nedelja, 19. februar 2012

Pust 2012

C'mon monkey ... Eat me

We love bananas!
Eat us, monkey!
Pazi, bananin olupek!


Iskanje blaga, razrezovanje blazin in rjuh, 12 ur dela, veliko živcev ... Voila!

torek, 14. februar 2012

Moj dragi Valentin

"Zaprem oči in začutim močan stisk tvoje tople dlani. Podava se v tek proti vznožju visoke gore, ušesa zapolni moje navdušeno vreščanje, a čutim pridih tihega dvoma. Narava obstoji in posluša hitro bitje mojega srca, čuti sproščanje adrenalina in vrenje nore krvi. Strmina se razteza v še bolj strmo pot, in tvoja roka me opominja, da ne bova odnehala. Ko zamaknjeno kimam v tvoje besede, kot bi bile svete rime neoporekajočega, se zavem začaranosti in neizhodnosti, ki sta me spreleteli. Sledim ti in začenjam verjeti. Sledim ti in se zavem, da bom pri tebi našla svojo srečo. Strmina in padajoče skale naju ne ustavijo. Verjamem ti. Verjamem nama.
Poljubiš me na čelo pri grškem tunelu ljubezni, na lice pri London bridgeu in na ustnice pri Velikem mostu večne obljube. Poljubi dušijo resnične obraze, izgubljava se v milnih mehurčkih in ognjemetih. Najino NORO večno VALENTINOVO."



Moj Dragi Valentin,

naučil si me pravilno uporabljati besedo "ljubezen", jo izgovarjati z drugimi besednimi zvezami in mešati v neumne izraze, da bi ti lahko končno opisala vse svoje občutke. Tudi, če bi jih sproti zapisovala v svojo majhno črno knjigo, jih v vsem tem času ne bi mogla združiti v čudežno formulo, da bi me čutil. Rada te imam.

Rada te imam, s skuštranimi črnimi lasmi, ki zjutraj štrlijo naokoli. Rada te imam, ko zaspiva v "žlički" po pozni večerji. Rada te imam, ko mi pripraviš presladki kakav ali preslano špinačo. Rada te imam, ko ustrežeš vsem mojim željam. Rada te imam, ko uporabiš vse začimbe, da bi pripravil najboljše kosilo na svetu, ko se vrnem iz šole. Rada te imam, ko se od smeha valjava po postelji. Rada te imam, ker verjameš vame. Rada te imam, ko moreva biti skupna maska za pusta. Rada te imam, ko mi nagajaš. Rada te imam, ko ti sedem na kolena, da me malo pocrkljaš. Rada te imam, ker mi bereš misli. Rada te imam, ker sva zmešana. Rada te imam, ko skupaj sanjariva. Rada te imam, ko se pogovarjava. Rada te imam, ker mi še vedno obljubljaš Egipt. Rada te imam, ker me vedno podpiraš. Rada te imam, ko se brutalno napijeva. Rada te imam, ker si tako neumno prikupen. Rada te imam, ker si moj najboljši prijatelj.

Rada te imam, ker me imaš rad takšno kot sem.
Tako noro je najino valentinovo!
Vsak dan.
Že peto leto.

http://matura.cosmopolitan.si/nagradne-igre/nagradno-moje-najlepse-valentinovo/

sobota, 04. februar 2012

Obljuba

Od kar je moj blog zebra, so objave nekako redke in odtujene. Težko bi našla krivca, morda je lenoba ali pa preobremenjenost z delom. Nikakršen odgovor pa ni dovolj dober, da me iz dneva v dan ne bi razžirala slaba vest. Počutim se, kot da bi za sabo puščala pomemben delček sebe. In čeprav so moji redni bralci že davno izgubili upanje, da se bo iz bloga razvilo še kaj več, sem trdno odločena, da vztrajam.

"Svečano si obljubljam, da bom zopet poskrbela za Donine ognjemete čvekaborbe."

Zadnje čase so moje misli potovale na Cosmoblog in blog PoPasje, ključ do svoje majhne utice, ki stoji od leta 2007, pa sem izgubila nekje na poti. Zaposlena sem s projekti, Karinim prvim leglom sladkih terierčkov, novim poker klubom in nešteto stvarmi. A Gobčne Donche ne gre kar tako pozabiti.

Obljubim.