Sem grozni živaloljub. K ljubezni do živali vpletam tudi ljudi, ki čutijo enako kot jaz. Nekako mi nikoli ne zmanjka tem za pogovor, zlasti če se najde človek, ki je že "globoko v stvari" in mi lahko predstavi še zakulisje dogajanja. Gradivo nato prežvečim in si ustvarjam nove poglede ter neskončne sanje, da bom nekoč rešila živalski svet.
Do ljudi, priznam, ne znam gojiti dobrodelnosti, žilico socialnosti sem izgubila. Nisem nesramna, nisem škodoželjna in nevoščljiva, le čutiti nočem. V primeru "človek-človeku" držim distanco, pomagam, a le iz vljudnosti in ne lastne želje.Verjamem, da si človek lahko pomaga sam, žanje tisto, kar je sejal in lahko se postavi zase. Globoko v sebi pa vem, da ni vedno tako.
Ko se srečujem s skrajnostmi zagretežev kateregakoli prepričanja, me odbije. Zavem se, da se s pogrevanjem in pretiravanjem že tako velikih problemov, pojavljajo še večja sovraštva in neodobravanja. V tem primeru je zagovarjana skupina še na slabšem. Presojanje o meri dobrega in slabega je nesmiselno, saj bodo mnenja ostala enaka. Le kakšen "vetrobrančič" bo znova in znova preskočil iz levice v desnico, pa me to ne bo bolelo.
Notranja opredeljenost daje osebnostni mir. Zunanji vplivi ga le razburkajo
Na forumih sem se "naučila", da so pravi živaloljubci LE TISTI, ki:
Če povzamem, izgleda da so pravi živaloljubci zelo sovražna bitja, ki pravzaprav le sovražijo in si, sodeč po mnogih komentarjih, agresivno prizadevajo za hamurabijevo "Oko za oko, zob za zob" in živijo po načelu "Žival je vedno prva".
Morda imamo skupne želje o rešitvi živalskega sveta, skupne želje o spreobrnjenju in ozaveščanju ljudi. Skupna nam je celo (sorry, my bad) nedovzetnost za človeške stiske in poveličevanje živalskega sveta ter narave.
Vendar, kako naj stremim k takšni kvaliteti, kot je želja po pomoči živalim, če je v tako iskreno in dobro delo vpletenega toliko sovraštva, maščevanja in napadalnosti?
Živaloljubstvo bi morala biti najčistejša človekova plat, živaloljubci bi morali imeti sloves neskončne ljubezni in nesebične pomoči, kvaliteto, ki bi bila vzor vsem mladim, ki bi ljudi prepričala k pristopu in ne sovraštvu le-te zaradi skrajnosti.
Še naprej bom pisala o živalih, jim začasno ponujala dom, jih reševala, jim iskala nove domove. Le oznaki živaloljubke se bom očitno odrekla.
Moje delo bo vedno iskreno, kot so iskrene živali.
Moje delo ne bo maščevalno, saj se živali ne maščujejo.
Moje delo ne bo hinavsko, saj živali ne poznajo hinavstva.
Moje delo je in bo izhajalo iz čiste ljubezni.
"Česar se dotakne človeška roka, postane blato."
Do ljudi, priznam, ne znam gojiti dobrodelnosti, žilico socialnosti sem izgubila. Nisem nesramna, nisem škodoželjna in nevoščljiva, le čutiti nočem. V primeru "človek-človeku" držim distanco, pomagam, a le iz vljudnosti in ne lastne želje.Verjamem, da si človek lahko pomaga sam, žanje tisto, kar je sejal in lahko se postavi zase. Globoko v sebi pa vem, da ni vedno tako.
Ko se srečujem s skrajnostmi zagretežev kateregakoli prepričanja, me odbije. Zavem se, da se s pogrevanjem in pretiravanjem že tako velikih problemov, pojavljajo še večja sovraštva in neodobravanja. V tem primeru je zagovarjana skupina še na slabšem. Presojanje o meri dobrega in slabega je nesmiselno, saj bodo mnenja ostala enaka. Le kakšen "vetrobrančič" bo znova in znova preskočil iz levice v desnico, pa me to ne bo bolelo.
Notranja opredeljenost daje osebnostni mir. Zunanji vplivi ga le razburkajo
Na forumih sem se "naučila", da so pravi živaloljubci LE TISTI, ki:
- sovražijo ljudi, ki nimajo živali
- sovražijo ljudi, ki kupijo nerodovniško žival
- sovražijo ljudi, ki so vse drugo kot vegani
- sovražijo ljudi, ki ne sodelujejo na protestih
- sovražijo ljudi, ki niso sterelizirali/kastrirali svoje živali
- sovražijo ljudi, ki oddajajo žival
Če povzamem, izgleda da so pravi živaloljubci zelo sovražna bitja, ki pravzaprav le sovražijo in si, sodeč po mnogih komentarjih, agresivno prizadevajo za hamurabijevo "Oko za oko, zob za zob" in živijo po načelu "Žival je vedno prva".
Izstop iz "živaloljubcev"
Morda imamo skupne želje o rešitvi živalskega sveta, skupne želje o spreobrnjenju in ozaveščanju ljudi. Skupna nam je celo (sorry, my bad) nedovzetnost za človeške stiske in poveličevanje živalskega sveta ter narave.
Vendar, kako naj stremim k takšni kvaliteti, kot je želja po pomoči živalim, če je v tako iskreno in dobro delo vpletenega toliko sovraštva, maščevanja in napadalnosti?
Živaloljubstvo bi morala biti najčistejša človekova plat, živaloljubci bi morali imeti sloves neskončne ljubezni in nesebične pomoči, kvaliteto, ki bi bila vzor vsem mladim, ki bi ljudi prepričala k pristopu in ne sovraštvu le-te zaradi skrajnosti.
Še naprej bom pisala o živalih, jim začasno ponujala dom, jih reševala, jim iskala nove domove. Le oznaki živaloljubke se bom očitno odrekla.
Moje delo bo vedno iskreno, kot so iskrene živali.
Moje delo ne bo maščevalno, saj se živali ne maščujejo.
Moje delo ne bo hinavsko, saj živali ne poznajo hinavstva.
Moje delo je in bo izhajalo iz čiste ljubezni.
"Česar se dotakne človeška roka, postane blato."
Komentarji