ponedeljek, 11. maj 2009

Njena zgodba (4.del)



30. oktober 1986
Danes me je povabil na fotografsko razstavo v bližnjem mestu. Odločila sem se, da mora nedefinirano postati definirano, zato upam, da se bo zgodilo kaj več od hrepenenja polnih pogledov. Celo popoldne sem si belila glavo s tem, kaj naj oblečem. Bodimo realni, moja omara se ne more kosati s prenatrpanostjo omar mestnih bogatašinj.
Ura je 10 minut čez osmo. Oče me opozori na prihod avtomobila. Globoko zajamem sapo, se še zadnjič pogledam v ogledalo ter se odpravim. Lahko bi rekla, da moja izbira obleke ni bila le dobra, temveč najboljša. Lahkotno belo krilo, ki sega do kolen, je kot nalašč za tak poletni večer. Izzivalnost ter elegantnost hkrati!
Stojim pred velikim razstavnim panojem ter si natančno ogledujem fotografije, medtem ko Kris zatopljeno klepeta s prijateljem. Vem, pogovarjata se o meni. Upam si trditi, da je z večino povabljencev tako, saj ves čas čutim njihove poglede na sebi. Že res, da imamo ljudje s poškodovanim čutilom vse druge bistveno bolje razvite, a so teme pogovora teh ljudi tako predvidljive, da bi jih lahko brala kot odprte knjige. To, da sem v središču pozornosti, me niti ne moti toliko. Le spodbuja me ter mi dviguje ego. Čutim val samozavesti in neomajno moč, zopet se prebudi moj dragi lik, ki skriva vse moje dvome – Marilyn.
Med opazovanjem jate v letu me Kris pazljivo prime za roko. Zazrem se v njegove oči. Lahko bi rekla, da se v tem trenutku v njih odsevajo plameni strasti in kar kličejo h grehu. Pomenljivo me pogleda, jaz pa negotovo prikimam. Še preden se zavem, že tečeva po temnem hodniku, ki vodi proti predavalnicam na drugi strani stavbe. Vstopiva skozi težka, z usnjem odeta vrata. Kris me pritisne od steno ter začne strastno poljubljati. Po telesu začutim ščemenje tisoče metuljev ter se popolnoma prepustim njegovim dotikom in tihim šepetanjem, ki jih uspem razbrati z ustnic. Njegove roke drsijo po mojih stegnih ter rišejo nepravilne osmice. Čutim njegov dih na svoji koži, kapljice pota, ki padajo na moje razgaljene prsi ter intervalno zibanje najinih bokov. Ples strasti.
Dvorana je temna, le ulična svetilka s ceste osvetljuje stole v prvi vrsti pred velikim odrom, polnim različnih zastav ter ovenelih rož. S tal poberem še zadnji kos obleke ter se podam v temno noč.

4 komentarji:

Natalija pravi ...

Hm.. kje točno se pa odvija ta zgodba? Na kakem toplem kraju, a, glede na to da 30. oktober opisuje kot poletni večer..?:D

Donch pravi ...

Možno :D... Sicer res nisem bila pozorna na to, ampak dokler kraj ni določen sploh nima veze, kje se dogaja.

Natalija pravi ...

Ma sej vem, sam pač tak, pure curiosity..:D Drgač je pa fajna zgodba.. lepo se bere :D

Donch pravi ...

Hvala. Pa hvala tudi za opozorilo, gledat na takšne malenkosti se morem še navadit.