I. Jaz, sebi, nikalnica
Zdravo! Sem neznanka. Že od nekdaj živim tu, diham isti zrak, bivam, se gibam.
Verjeli so vame. Vedno. Povsod. V mojem »nekoč« sem bila vse, kar sem želela. Tudi sama sem verjela vase, v vse kar zmorem. Danes pa se mnogokrat zalotim v dvomu, ki me nagovarja k občutku omejenosti in samote.
Pogrešam se!
Ljudje, ki so postali moj vsakdanjik, so le okvir družbe, kjer delujem. O vremenu smo se že zdavnaj pogovorili. O čem naj govorimo sedaj? Vezi med nami so tanke, naše misli jih iz dneva v dan še tanjšajo. Komu naj povem kar čutim? Ona bo povedala naprej. Njega ne zanima. Ona je predaleč. On ne verjame vame. Moj pa ni večen. Tako me je izurila družba, izkušnje so zasolile rane. Če bil bi večen, življenje moje bi cvetelo. Zavita v mehkobo sviloprejke bi izžarevala tisti »nekoč« izraz. Imela bi ga samo zase, saj drugi vanj ne verjamejo. Tako kot vame ne. A jaz verjamem vanj. Včasih tudi ne. Je daleč izven mojih okvirjev. Pravijo pa, da jih je včasih potrebno zlomiti, da jih pogoltnejo plameni.
Pogrešala bi naju!
Brez naju, namreč, mene ni. Stanje neobstoja v družbenih okvirjih bi me pokopalo. Samo Moj lahko pozdravi lakoto po »nekoč« pozabljenem. Ne razumejo me. Ne razumejo naju. Potolčena od besed nevoščljivosti sva sama.
On- gonilo, da ne živim, da bi zasula me tuja zemlja.
Komentarji