četrtek, 03. december 2009

Antena: Šola in prfoksi


Dona: Pozdravljeni, dragi bralci. Tudi danes bom uvod naredila jaz, kar sicer ni dogovorjeno, kot veste tisti, ki berete najino rubriko, vendar sem nekako primorana, saj ima 100jko ogromno dela v šoli. Koliko je to ogromno v primerjavi z mojo šolo, v to se ne bom spuščala. Kot se spodobi za pridno ženičko, si bom utrgala teh nekaj minut od vročičnega učenja ter besede nekako razporedila na papir.
Danes sva se odločila, da bova pisala o šoli ter strahu in trepetu te ustanove- profesorjih. Sama sem pridna učenka, zato mi šola ni nikoli predstavljala posebne ovire. Seveda so bili dnevi, ko sem se nervozno spraševala zakaj hudiča moramo reševati teste ter jo tiho preklela ob težkih, zaspanih jutrih, brez nujne črne kave. Nikoli pa nisem niti pomislila, da bi bilo življenje brez šole lepše. Namreč, ljudje potrebujemo nekaj obveznosti, saj bi se človek brez teh gonilnih sil, iz dneva v dan tako le navajal na lenarjenje, slaba vest pa bi počasi otopela. Lahko si predstavljate, kaj od današnje tehnologije, bi danes potem obstajalo! In kakšen bi bil razvoj sveta v naslednjih letih?
Dobro se spomnim zadnjega razreda v osnovni šoli, ko sem s spričevalom v roki mami povedala, da se počasi lahko poslovim od odličnih ocen, ker prihaja čas srednje šole, o kateri do takrat še nisem imela predstave. Pričakovala sem strožje učitelje, ki bodo prerastli iz prijateljskega »tovršica« v »gospa profesor«, sive lase, zgrbančene postave ostrih oči, ki zavidajo dijakom živahnost in najlepša leta. Predstavljala sem si strogost, vsakodnevno spanje za knjigami ter monotonost na hodnikih. Kar nemogoče je opisati presenečenja ob prvem, slavnem fazanjem vstopu v šolo. Ko sem se z vsakim koruznim storžem ter velikem F-ju na čelu poslavljala od svobodnega življenja, nato pa v šoli naletela na vesele, brezskrbne obraze.
Danes vam, kot učenka 3. letnika, lahko povem, da je srednja šola super. Ne le, da so učitelji zelo človeški in se ne skrivajo pred učenci za mrkimi obrazi, tudi šolski delavci so prijazni. Začudeni bi bili, ko bi med glavnim odmorom potrkali na vrata naše šole in si ogledali, kako velika gruča dijakov dela družbo knjižničarki, kako profesorji športne vzgoje igrajo pinkponk z učenci, in da ne omenim nogometnih tekem med dijaki in profesorji, ko se na šolskem igrišču v moštvo, stereotipno hudih, zamorjenih ljudi, postavijo profesorji športne vzgoje, hišnik, profesorji fizike, informatike ter matematike. Tudi z ocenami je veliko lažje, kot v osnovni šoli, saj te v primeru slabe ocene profesorji ne gledajo čudno ter ti zagrozijo, da bo zaključna ocena zaradi le-te nižja. Tu je ravno nasprotno, kot v osnovni šoli. Tam so te ob trojki začudeno gledali ter nenehno spraševali ter ti očitali, da si tako pokvaril končni uspeh.
Kakorkoli že, čas beži naprej in le še enkrat se obrnem, pa bom pristala na faksu, v svojem stanovanju ter znova našla nekaj pozitivnega v tamkajšnjih predavateljih. In poznalo se bo, če bo znanje še naprej povezano s toliko prijateljstvi in smehom med urami.


100jko: Kako bedno je že to, da ima pri naju vsaka zgodba dve plati. Osebno sem v šolo rad hodil, ker so bili tam prijatelji, veliko smeha in ostale zabavne reči. Toda šolskega sistema nikakor nisem imel rad. Že v osnovni šoli sem imel probleme. In točno vem zakaj! Nikoli nisem znal (tudi zadnje čase mi ravno ne uspeva) biti tiho. Vedno je bilo: »Marko! Ne odgovarjaj!«. No ja, tiho pa tudi ravno ne bom medtem, ko mi nekdo pametuje. S samim uspehom nisem imel, ne vem kakšnih, problemov. Bil sem prav dober učenec. Tudi odličen bi lahko bil, če ne bi imel najbolj leno rit, ki se nahaja na tem svetu. Smešno pa je to, da me je od vseh predmetov najbolj mučila slovenščina. Hehe, malo ironično glede na to, da zdaj redno pišem članke za časopis. Čeprav je osnovna šola trajala osem let, se mi zdi, da je bila veliko bolj dolgočasna kot gimnazija. Dona se je z vstopom v gimnazijo oddahnila, ko pa sem se jaz samo prijel za glavo. Najprej se mi je zdelo izjemno nesmiselno to, da so bile profesorice tako zadirčne, ko si jih poklical »TOVARŠICA«. Ja se opravičujem, ker mam za seboj 8 let navajanja na ta izraz in se ne morem v trenutku preklopiti na drugo besedo. Pa to ni bila edina stvar, ki me je motila (še zdaleč ne). Ena najbolj motečih stvari je bilo ocenjevanje. Svojo glavno oceno si dobil v prvem letniku in glede na to si bil obravnavan do konca svojega šolanja. Če si bil v prvem letniku odličen, je bila že prava umetnost biti dober v drugem. Zdelo se je kakor, da so nas profesorji kar popredalčkali v različne predale, v katere naj bi po njihovem mnenju spadali za vedno. Videl sem mnoge, ki so vložili veliko energije v to, da bi prišli v drug predal, a je le redko kateremu uspelo. Prav smešno je bilo prejeti eseje, ki smo jih pisali v šoli. Če si pisal prva dva eseja nezadostno ali zadostno, si seveda pisal naslednjih trideset prav tako slabo. Smešno je bilo videti, ko je sošolka, ki ni nikoli pisala eseja manj kot 4, dobila eno veliko enko (beri: šut, bat, kol ... ). Razlog je bil seveda očiten: eseja ni oddala ona temveč moj sošolec, ki ni imel ravno visokih ocen pri esejih. Logično je, da se sošolka verjetno ni toliko potrudila, kot bi se za sebe. Vem le to, da če bi ona oddala ta spis ne bi prejela enake ocene. Da o različnih diskriminacijah sploh ne govorimo. Nekateri profesorji imajo manj radi vse na –ić, spet drugi ne marajo nikogar, ki je doma s tam gor (beri: dijake s hribov – hribce). Bedno je bilo tudi videti, kako so nekateri razredi dobili ponudbe za izmenjavo s tujino, ko pa drugi o tem niso vedeli ničesar. Naključje, a ne? Stvar je takšna. Če se znaš lepo prilizovati in lepo držati jezik za zobmi, se ti ne bo tako slabo godilo. Hja no... nekateri so na ta način brez problemo končali šolo, drugi pa smo se znova in znova zaletavali z glavo v zid.

2 komentarja:

Anonimni pravi ...

Se strinjam s 100jkotom. Poskušam prelesti v drugi predal. Ampak ga vedno zaprejo pred mano.

Drax pravi ...

Jaz sem se tudi zaletaval v zid.
Sicer me je na koncu glava res že bolela, ampka tud zidu se je že mal poznal :D