ponedeljek, 28. december 2009

Zbledela preteklost k poljubu prihodnosti

Pred začetkom zgodbe, naj se še opravičim zaradi nerednega objavljanja. Krivec je vsekakor "nori" december, ki nama z 100jkom nekako ne da dihati. Sva namreč na treh koncih hkrati, spiva pa le kadar je res nuja ;)

Noč je počasi legala na razbeljene vzpetine, ko se je v vasici, kjer sem živela, zaslišal glas mladih vaščanov, katerih pesmi niso bile le surovo prebrane note s papirja, temveč čustva, ki že desetletja ogrevajo srca ljudi ter jih spodbujajo k poljubom pod omelo, podarjanju daril ter k tradicionalnem vračanju v cerkev. Zvok prazničnih pesmi, snežinke, ki so pokrivale krajišča tisočero zvezd na nebu ter okrasje, ki je mestu dajalo poseben utrip, je imelo zame tisto leto drugačen priokus. Pretekla praznina je skozi leta zbledela, nedoživet otroški smeh mi na obraz ni več risal krokodiljih solz, trpljenja samota pa mi ni več zvesto sledila, mi v temnih nočeh na parket risala sence davno umrlega očeta, matere, ki se nikoli ni vrnila s potovanja ter bolehnih sester in bratov, brez katerih sem tako zadnjih šest let sama sedela za mizo v veliki jedilnici, sanjarila o popolnem Božiču, zamujenem otroštvu ter iskala vero v utvarah, da sem glavna junakinja ene izmed pravljic.

Postava, zame najlepšega in najdražjega, ki sem ga in ga, še vedno, ljubim, mi je vrnila mojo nedoživeto pravljico. Bilo je, kot bi deželo suše namočilo deževje, kot barvast metulj med veščami, kot mavrica na sivem, monotonem nedeljskem popoldnevu, kot sočna višnja na smetano. Bil je poljub pod belo omelo, poln obljub, čutnosti, strmenja k večnem ohranjanju trenutnih čustev, ki povzročijo vzlet roja metuljev v trebuhu. Bila je smrečica, okrašena s tisočerimi lučkami ter okrasjem iz marcipana. Po hiši, vse do kamina, se je razpredal vonj po ravnokar pečenih medenjakih ter kuhanem vinu. Cimet, katerega vonj je daleč nad vsemi obstajajočimi vonji, je v ozračju risal tisti občutek pravega Božiča, ko sva ležala med paketi, ovitimi v barvne trakove.

Noč je počasi legala na razbeljene vzpetine, ko sva se poljubila pod belo omelo, upihnila praznične sveče ter legla pred kamin. Po letih, ko sem sama sedela med praznimi stoli in poslušala odmeve otroškega smeha tujcev, sem tistega leta zaspala v njegovem objemu, z njegovim poljubom na vratu ter s sadom najine ljubezni, ki je spalo v meni.

Ni komentarjev: