Prepozno (6.del)

…dekle s svetlimi lasmi ga je poljubilo na ustnice. To je bilo za Majdo preveč. Pred oknom je obstala kot vkopana. Ali se ni mož odrekel običaju, ki muslimanom dovoljuje več žena? In tako al tako je bil poročen le z njo…Bila je obupana, kljub temu, da ga je zadnje čase prezirala zaradi njegove oblastne volje. Solze so ji polzele po bledih licih, dežne kaplje so ji močile čelo, vsa premočena je pohitela domov. Odšla je v kopalnico, si nekaj časa spirala lica, črna od maskare za oči, si počesala lase in odšla v posteljo. Dolgo je strmela v steno, na kateri je visela slika z njene poroke, v zlatem okvirju.»Vsa ta leta živim v utvari, vsa ta leta trpim za moškega, ki ni le moj…S čim sem si to zaslužila?« Zaprla je oči in poskušala zaspati. Tedaj pa je slišala, da so se zaprla vhodna vrata. Po težkih korakih je sklepala, da je mož spet pregloboko pogledal v kozarec. Bila je že navajena, saj se je to dogajalo že dlje časa. Sama sebi se ni smilila, bolj jo je skrbelo za njena otroka, saj je vedela, da moževo trpinčenje vpliva tudi na njiju. Večkrat je v sobi videla svojo hčer, ko sedi v kotu sobe in joče. »Dekle bo čez dve leti najstnica, pa se bojim, da bo imela slabe izkušnje zaradi tega kar se doma dogaja.«...Vrata spalnice so se odprla...

Aide carji (H) =**