petek, 06. junij 2008

Maja

Sreda, nekega lepega sončnega dne

Maja ji je ime. In nič ni posebnega.

Sedi za mizo in z vilicami lovi zeleni grah, ki beži po krožniku. Po resnici povedano ga ne mara, a vseeno pospravi vse do zadnjega. Iz navade…
Mama sedi poleg nje in jo nestrpno gleda. »Daj pospravi že krožnik, pa saj se ne boš menda celo noč tu igrala s hrano!« Dekle se zdrzne in osuplo pogleda mamo. »Toliko je že ura?! Zamujam na igrišče!« »Kaj boš tam?« Maja se namrši in skrivnostno pogleda mamo »Opravki pač…« in še preden jo mama uspe vprašati o podrobnosti, je že ni več…

Pred sredo, sončnega dne.

Maja ji je ime. In nič ni posebnega.

Njena zgodba je le iztrgan list vsakodnevnih dejavnosti.

Potrka na vrata v pritličju in čaka. Zaslišijo se koraki in tiho govorjenje, nato pa zven ključev. Vrata ji odpre starejša ženska srednjih let, s temnimi ravnimi lasmi. Osuplo pogleda Majo, ki vsa premočena stoji pred vrati. »Želiš?« Maja tiho začne z dolgimi lomljivimi stavki in obotavljanjem, ko ji na koncu le nekako uspe izdaviti nekaj besed. »Prišla sem, zaradi dela razpisanega v časopisu…« Starejša ženska rahlo povzdigne obrv: »A, saj... vstopi.«
Vsa premočena se znajde v kuhinji, sredi velike zmešnjave otroških igrač in loncev. Iz nje kapljajo težke kaplje pomladnega dežja. »Torej… kako praviš, da ti je ime?« »Maja sem,« plašno pove in skrivoma pogleduje po stanovanju.
»Jutri lahko začneš z delom...«

Maja ji je ime. In nič ni posebnega.
Dneve preživlja pri starejši gospe, pomaga ji pri gospodinjstvu in ji krajša čas. Ne dela zato, ker bi uživala, temveč tako.. iz navade.

»Maja, kar vstopi.« Maja odpre vrata in obstane. Čas se zaustavi. V glavo ji šine sto misli, sto idej, sto pesmi… »Naj ti predstavim svojega vnuka.« Ko se prizemlji, opazi, da jo gospa in njen vnuk začudeno opazujeta. Nelagodno zardi in se vljudno predstavi. »Otroka, pojdita na sladoled.« Kristjan, tako mu je ime, se skrivoma smeje njeni sramežljivosti in ji poda roko. Maji se šibijo kolena poleg visokega temnolasca, ko prečkata star lesen most, v smeri sladoledarja. Naročita si sladoled in se napotita v park. Maja tiho hodi ob Kristjanu in sramežljivo pogleduje v njegovo smer.

Maja ji je ime. In ni nič posebnega.
Zdaj se s Kristjanom vidita vsak dan.

Maja in Kristjan sedita na klopci v parku in opazujeta pajka, kako kljubuje vetru, ki ga znova in znova potiska z bilke. Kristjan ji položi roko na rame. Njuna zasanjana pogleda se srečata. Maja zre vanj in v njegove oceansko modre oči. Nikoli še ni opazila, tolikšne modrine. Takšno premorejo le njegove. Kristjan se skloni, utrga majhno marjetico, ki raste v senci drevesa in jo pripne Maji v rdečkaste kodre.

Maja ji je ime.Ima rdečkaste kodre, pege in zelene oči.
In nič ni posebnega. Vseeno ima fanta, ki jo ima rad.









Foto: Maruša Maligoj

2 komentarja:

Vido pravi ...

bemuboga, zdej maš lahk sam še modre oči, da si lep -.- :D

Donch pravi ...

eh, men osebno so temne oči na fanti lepše ;)