sreda, 26. maj 2010

Zakaj ne imeti? Ne biti in ne obstajati?

Po vzoru Roberta Friškavca, zaporniškega duhovnika, bi se lahko nekako povezala s trenutnimi problematikami. Naj najprej objasnim to z zaporniškim duhovnikom. Nisem verna, no, vsaj na tak način ne, ki ga večina pozna. Pa moram vseeno reči, da je on eden izmed ljudi, ki je name naredil velik vtis, preden sem opravila sveto birmo. Ponavljam, sem ateist, medtem ko so sveti zakramenti, kot sta obhajilo in birma, samo prisilen del, ki ga izvajajo babice nad vnučki, v dobrem duhu, da se bomo kot zdravi mladostniki in potem starši svojih otrok posluževali nedelj, preživetih na mrzlih klopeh pod vsem kičem, ki ga premore cerkev.

Torej, zavila sem z očmi in si zamislila še nekaj svetih božjih besed, ki jih bom deležna. Robert je v vsej bedi in neznosnosti, ki jo je ponujala njegova alkoholična ateistična družina obiskal cerkev, saj je menil, da hujše kot v njegovi družini že ne more biti. Sedel je na klop ter opazoval ljudi, kako nezainteresirano zehajo, nekateri celo spijo med mašo. Začutil je ves odpor, ki ga je skrivalo ljudstvo v sebi ter tako hodil v cerkev iz zanimanja do ljudi ter začel poslušati zgodbe, ki jih je govoril duhovnik na oltarju. Postal je zaporniški duhovnik, ki izpoveduje najbolj poznane morilce, eden izmed njih je bil tudi Silvo Plut. Iz preproste dolgočasnosti, v tako veličastnega moža.



Ljudje smo iz dneva v dan pod večjim pritiskom, ki pa ga dopolnjujejo še mnoge demonstracije, protesti, kriminalna dejanja ter črne napovedi za prihodnost. O čem govorijo študentje? Bomo res brez pokojnine? Po toči zvoniti je prepozno, pa se vendarle sprašujem tiho, kaj hudiča čakajo ljudje, če pa vedo, kako rešiti zadeve ter vedo, kako se stvarem v resnici streže. Oblast te pokvari, pravijo.

Torej, v vsem obupu in nervozi, ki se me polasti med razmišljanjem se prikaže čudno vprašanje. Mogoče pa nočemo več biti tukaj? V vseh teh stoletjih, tisočletjih, ki jih razkrivajo znanstvene knjige, bi se počasi že lahko naučili, da prevelik vzpon civilizacije in nadvlada nad naravo pomenita konec našega sveta. Veliko preteklih cesarstev se je povzpelo, veliko izumov je spreminjalo vsakdanjike, pa se je vse končalo tam, kjer sta se prvič pojavila Adam in Eva, pri naravi. Vsa zmešnjava in spoznanja, ki jih dejansko vemo in se tičejo vse od okolijske politike, načinov vladanja ter utopične družbe, so me pripeljala v podrobnejše spuščanje v, do sedaj neznano temo, politiko. Doma so me vedno učili: »Pusti politiko, to je eno veliko sranje.« In res je tako. »Biti politik« je še vedno sopomenka za »imeti denar« in »privoščiti si razkošje ne glede na zakone«. Naj rečejo kaj hočejo, ampak potovanje v lastnem letalu, draga kosila in podobno, niso ravno cilji države. In nikoli ne bodo bili. Zakaj se ne pojavijo ljudje, ki bi si želeli pravičnosti, čistosti, kar bi po mojem mnenju pripeljalo do zadovoljstva ter miru? Skoraj sigurna sem, da bi pravilno razpolaganje z denarjem ter upoštevanje različnih idej, medsebojno sodelovanje pripeljali do zadovoljne družbe, seveda če grozno posplošujemo. Daljni sorodnik je član parlamenta »kajjazvemkatere« stranke in je razočarano prišel domov z novico: »Vse kar delajo politiki v parlamentu je igranje pink-ponka.« Super in hkrati, hvala.

Že res, da sva si zaenkrat s politiko še na bojni nogi, pa vendar mislim, da bi večine trenutnega dogajanja ne bilo, če ne bi politika tako komplicirala. Zakaj imeti mejo na morju s Hrvaško? Mar ne obstajajo kakšni sporazumi, ki bi nam dovolili dostop do morja ter označevali skupno ozemlje? Zakaj bi še naprej brusili odnose z našimi sosedi? Mar nas ne učijo že od malega, da moramo sosedje držati skupaj? Zakaj krasti denar? Zakaj ne spoštovati drugih? Zakaj? Zakaj? Zakaj in zakajev dolgo vrsto naprej. Mislim, da bi bili otroci zelo učinkoviti člani parlamenta, so namreč neizbrušeni diamanti, dokler jih ne pokvari človeštvo. Za otroka temnopolti otrok ni grd, ni drugačen, ni sovražnik.

Ni komentarjev: