sobota, 18. december 2010

Tu sem, da ljubim...


Težko je doumeti, dokler ne čutiš. Vem, zveni le prazen lari-fari, a verjemi na besedo. Smešno je, kako stremiš k svojim namišljenim ciljem, a jih z novimi vrednotami tako zlahka pokoplješ za seboj. A grozljivo je, ko tudi drugi vzamejo tvoje cilje pod svoje okrilje. Kako jih nato postaviti ob dejstvo, da je nekoč zlata krona le še krama polna prahu? Kako razložiti, da lahko grad nadomesti majhna hiška na obrobju mesta?

Včasih sem sanjala o svetovnih odrih, o postavnih lepotcih, kupih denarja in slave. Premislila sem si. Želim si drugačnih obzorij, preprostih dni, ki bi me navdajali s smehom in veseljem. Ne razumejo. Preprostost jim ni bila nikoli zarisana v mislih, tako se z nejevero v očeh se tolažijo, da je moje življenje le trenutna modna muha, da so moje sanje le uporniška misel.

Ne! Ljubezni in topline ne bi zamenjala še za tako bleščeč ugled in najvišje diplome tega sveta. Ljubezen mine, mi pravijo. Pa naj mine, a zakaj si braniti ljubiti? Da ne bi bolelo? Po takšni filozofiji naj mar tudi ne živim, saj me življenje lahko prizadene? Zakaj ne živeti in ljubiti? Saj gre za najosnovnejša glagola tega sveta. Življenja se bojijo le reve. Tu sem, da ljubim, pa čeprav le za kratek čas.

Ni komentarjev: