Črne dni zaznamujejo črna pisma, ki si želijo v svet. Dala jim bom priložnost...
I. Tisti »nekoč« občutek
Želela sem si peti in sem pela. Želela sem plesati in sem plesala. Želela sem oblikovati in sem oblikovala. Vodila sem in dovolili so se mi voditi.
Lahko bi trdila, da se pogosto, s stisko v očeh, zatekam v te pretekle tančice. Spremenila sem se. Iz dneva sem nastala noč. Iz belega črna. Iz oklepa ranjena. Včasih me še objame vetrič moči in občutka vsemogočnosti, a mi ga jutro vzame s prvim pogledom v prazen strop. V njem sem nekoč videla skrivnostne odtise, zakrinkana sporočila, danes je tam le beda vsega blišča iz sanjskega »nekoč«. Prav sumljivo se zadnje čase vračam vanj! Se me lotevajo že preživeti, obrabljeni občutki pubertete? Sem morda kaj izpustila?
Čez noč sem postala sama svoja uganka. Pa pravijo, da ti leta prinesejo spoznanja! Kaj sem spoznala? Da je svet krut, goljufiv, hinavski in se drži sam svojih želja, brez same trohice sočutja do drugih.
Ko sem še imela oklep in trdo srce, je bilo lepše. Živela sem sanje, narekovala prihodnost, kovala usodo. A danes? Ne vem kdo sem, kaj želim, kam grem…
In to boli.
Z vsakim dnevom bolj…
Komentarji