ponedeljek, 15. december 2008

Vixit Viva (I.)


Tik-tak, tik-tak... lahko bi rekla, da edini zvok, ki neutrudljivo vstraja v svojem taktnem načinu, ter mi v glavi odmeva še z bolj nadležnim zvenom, z nekoliko grenkim priokusom, s kančkom votlosti ter brezčutja. Kaj pa jaz vem.
S konico dodobra zguljenega čevlja brcam v sivkasto steno, s katere se lušči omet, že tisočkrat poscan, pobruhan, prežet z mnogo vonjavami, ter čakam. Ne ravno opredeljeno stvar, temveč čakam bolj iz navade. Mhm, iz navade čakam stvari, ki ne zajemajo navad! Malenkosti pač, takšne zaradi katerega bi se nato še preostanek dneva smejala, takšne zaradi katerih bi se mi orosilo oko, takšne, da bi se mi naježila vsaka kocina na mojem telesu. Kaj pa jaz vem.
Le občasno namreč pristajam na tla- s trdim pristankom.

Zapletena sem ja.

Ni komentarjev: