torek, 16. december 2008

Vixit Viva (II)


Ponavadi lažejo.
Med puhanjem dima, v smeri proti vetru, razmišljam samo o njih.
O njihovi zlaganosti, medtem, ko me vedno znova zakriva smrdeči dim. Najraje bi ostala tako skrita v njem, kljub vsem neprijetnem, kar vsebuje. Izginila bi z njim, se pomešala z delci kisika, spojevala z delci ogljikovega dioksida ... samo, da bi se dvigovala, vse bližje in bližje... čemu? Koncu? Ne vem.
Razpršila bi se na veliko delcev, da bi le zajela tisto o čemer lažejo. Vse iz prve roke, da bi nato lahko odšla...z razlogom. Za vedno? Ne vem.
Plesala bi po dežju, legala na dežnike, se odsevala v apnenasti kaplji. Skupaj z njo bi izhlapela. Za vedno? Ne vem.

Vem samo, da lažejo.... ... tvoje oči.

2 komentarja:

Callisto Satu pravi ...

okie... prestrašla si me s tem postom...

luv*

Donch pravi ...

heh, "Vixid Viva" sem se odločila, da bo vsebovala samo čisto kratke zgodbe o določenem momentu (ni treba da je resničen) :)

drugače pa je Dragi še priden zaenkrat ;)

cmoka*