Na tisočine otrok vsako leto pride v dvome o obstajanju Božička, ter obdobje raziskovanja neznane postave Moža v rdečem. Kukanje skozi klučavnico, skrivanje v omari... vse možne metode, ki se porodijo mladim raziskovalcem na delu.
Ne vem točno, kako je bilo pri meni. Nekako sem vedela, da Božička ni, po drugi strani pa si tako želela verjeti vanj. Pri svojim šestih, sedmih letih sem postala "mamin škrat" pri obdarovanju. Ker pa sem seveda človek, ki tako pomembnih ugotovitev, kot je življenje Božička, ne more zadržati zase, sem morala tudi drugim povedati, da verjamejo v nekaj, kar ne obstaja. Če danes pomislim, koliko v Božička verujočih, sem prizadela... verjetno si res zaslužim velikansko palico od Parklja :)
Se opravičujem vsem jeznim staršem, ki so klicali mojo mami tistega decembra.
Za vse tiste, ki še verjamete pa upam, da boste verjeli še naprej...
Komentarji
p.s.: Nežka soriiii :**
*ni panike.js še kr verjamem