četrtek, 17. julij 2008

"izbrisani"

Prejšnji teden ni bilo medija v katerem se ne bi govorilo o veliki nesreči na Savi. Spletne strani in forume so polnili zapisi, ugotavljanja, mnenja, sočustvovanje in dvomi. Umrlo je 13 ljudi, dvakrat več otrok je ostalo brez enega ali pa kar dveh staršev, le eno življenje ni ugasnilo.
Krško je po dolgem in po čez preletaval helikopter, policisti so čakali na obrežjih in na mostovih, dokler niso dokončno po nekaj dnevih identificirali še zadnje izmed trupel, ki je končalo na gradbišču hidroelektrarne. Mediji so trkali na vrata, polnili predale spletne pošte z vprašanji, ljudje pa smo le nepremično, nemočno stali in skimavali z glavami. Še danes skimavamo kljub temu, da se prah počasi polega.
Ne gre le za moje mnenje, temveč mnenje mnogih drugih. Podeljevali so priznanja najbolj dovzetnim in izpostavljali ljudi, ki so bili najbolj zaslužni v akcijah, ki so se odvijale tu okoli. Verjetno bi se vam zdelo popolnoma butasto, če bi se stoodstotno angažirali,da bi vas spregledali pri priznanjih. Pa brigalo bi me za tisti papir na katerem bi bilo nakracano moje ime in županov podpis, ampak gre bolj za formalnost. Gre za to, da nekje izpostavljaš svoje življenje in si na koncu nekako izbrisan iz dokumentov, kot da nisi obstajal, kot, da te ni bilo v tej stiski zraven.
Slučajno zelo dobro poznam človeka, ki je ob nesreči »prisilil« svoja sopotnika, da so se podali k nevarnim vrtincem in iz vode potegnili tri ženske in rešili eno življenje, kljub strahu, kljub dvomom, … Niti zatisnil ni očesa od vsega hudega, kar se je zgodilo, umrli so njegovi zelo dobri prijatelji, pa je ves čas pomagal reševalcem, iskal v svojem arhivu stare fotografije od samega začetka gradnje pa do danes, da bi pomagal potapljačem… pa ni važno, da je ta človek moj bližnji sorodnik, ne bi bilo niti važno, da je i mojega kraja, da ga sploh poznam… tak človek bi si po mojem mnenju bolj zaslužil priznanje, kot pa zdolgočasen policist, ki je nekaj ur slonel na mostu in zdolgočaseno gledal v reko. Zame si ta človek ne zasluži le pohvale, tak človek je zame HEROJ.
Vendar je vedno tako, da so heroji na koncu tisti, ki so izgubili življenje v boju z vrtinci. Po svoji nespametnosti.

3 komentarji:

100jko pravi ...

Ta zadni stavek me malo na neke spominja. =D

Donch pravi ...

Ja vem, takšnga mnenja si tut ti. samo jst znam napisat nežaljivo ;)

..sarah pravi ...

Ja,se strinjam.In res je,da bo njemu pred očmi ostalo za vedno vse od prve do zadnje minute in se bo marsikej iz tega vn nauču,kr je v bistvu tud sam pogledu smrti v oči.Huda preizkušnja,res...