sreda, 18. november 2009

Ne beži


»Ne beži. Ujel te bom!«
»Ne boš me.«
»Opozarjam te. Predaj se…«
In že sta tekla po rumenem klasju, v dolini, kjer reka naredi najlepše meandre, oriše otok ter se združi še z enim tokom. Sonce je pripekalo, kot da bi že bili avgusta, in vonj po pokošeni travi se je mešal z vonjem cvetoče akacije.
Zagrabil jo je za boke ter se zmagovito nasmehnil, ona pa se je hihitaje sesedla na travo. Zrl je v njene velike čokoladne oči ter se zgubljal v sočnosti dekliškega nasmeha. Premiki kotičkov ustnic, navdušeno govorjenje, blebetanje, šumenje… pomen besed se je izgubljal v opojnosti njene lepote. Ni se več mogel zadrževati. Z ustnicami je prekinil njeno govorjenje, pobožal njene svetle lase ter se zazrl v njene oči.
Tiho je legla na travo in se zagledala v mimoidoče oblake. V lase ji je pripel marjetico ter legel poleg nje. Nasmehnila se je in tiho vprašala: »Ljubiš me, kajne?«
Odgovor je zamrmral najprej le zase, nato pa dvignil pogled ter se igrivo nasmehnil. »Ujemi me in ugotovi.«
Zapodil se je nazaj v pšenično klasje ter zakričal »Ljubim te! Ljubim!«

4 komentarji:

Elena pravi ...

Ko sem tale post prebrala je šla pa kar zima pomen.
Res odličen! Svaka ti čast Dona :)

Anja pravi ...

lepo :)
mimgrede: njene ČOKOLADNE oči, praviš? :P

Laura. pravi ...

hahahah :D in SVETLI lasje anja :) žau mi je ;)

Dona pravi ...

Hehe. Anja ne pametuj no! Drugače pa sem te malo zajebavala. Kot veš mam tut jst občasno rjave malo oči, marko jih ma pa tut tak al tak.