Donch: Pozdravljeni, dragi bralci. S 100jkom sva se dotaknila že marsikatere teme, jo obdelala, prežvečila, izpljunila med občinstvo ter nato nekako prebavila vaše kritike ali pa pohvale. A, zavedla sva se, da obstaja še ena tema, ki bi morala biti pod nujno na najinem prežvekovalskem seznamu in je že prav čudno, da o njej nisva še spregovorila veliko prej. O čem govorim? O naravnem pojavu, o nekakšnem nagonu, ki je bil še pred leti tabu tema, danes pa se o njem govori vedno več in vedno bolj v detajle. O eden in edinem: seksu.
Zakaj imamo ljudje toliko problemov z izražanjem o tako naravni stvari? Mogoče zato, ker pri seksu sprostimo vso domišljijo, ker se meje med človekom in živaljo nekoliko stanjšajo? Ker spontanost premaga uglajenost? Razlogov je verjetno ogromno, saj je v preteklosti veljajo nekakšno nenapisano pravilo, da kar se zgodi v spalnici, ostane v spalnici.
Tako moški, kot tudi ženske ljubimo seks. In bilo je le vprašanje časa, kdaj se bo o njem začelo govoriti brez dlake na jeziku, v medijih, med prijatelji in nasploh v širši javnosti. Novinarjev, ki se ukvarjajo s tovrstnim dejanjem je vedno več, vsak naslednji pa se podaja v še podrobnejše detajle, ki jih je prejšnji izpustil. Zakaj pa ne? Če jemo, pijemo in spimo, potem tudi seksamo, in to brez kančka slabe vesti.
Kot ostali, tudi sama ljubim seks. V vseh letnih časih, ob nemogočih urah, v raznovrstnih pozicijah in na nenavadnih prostorih. Doživljam pa ga različno. Včasih je le nujno potrebna dejavnost, drugič pa dejanje ljubezni, ki jo čutim do partnerja. Včasih je nežen in ljubeč, spet drugič divji in strasten. In prav je tako. Mislim, da ni vedno tako, kot pišejo nekateri, da ženske hrepenimo po dolgi predigri, vrtničnih cvetovih, raztresenih po postelji, o šampanjcu, jagodah in smetani, o tisočero svečkah, ki dajejo sobi romantičen pridih ter o moških, katerih usta poosebljajo romantiko samo. Že res, lepo je in ženske smo romantične, po drugi strani pa si vseeno včasih zaželimo spontanih dejanj, hitrega seksa kar sredi kuhinjske mize, pomembnosti, ki ne dovoljuje niti popolne razgaljenosti. Želimo si, da seks pooseblja žensko dušo: nežnost, drugič divjo plat.
In kaj sledi po seksu? Pa naj bo nežen, s predigro ali brez, hiter in divji, po seksu se ženskam večinoma prileže crkljanje. Že res, da so znanstvene raziskave razložile, da se moškim dejansko res spi po seksu, medtem ko ženske postanemo hiperaktivne, pa mislim, da si vseeno lahko vzamejo nekaj minut za svojo drago. Osebno mi seks ni tisti »pravi seks«, če me na koncu Dragi ne objame v »žličko«, mi poljubi ramo, vrat, me boža po podlahti in mi nameni nekaj minut popolne pozornosti in lepih besed.
100jko: Oooo, kako lepo. Kaj pa sploh napisat o seksu? Mogoče bi lahko malo pokritiziral naše šolstvo, ki o seksu ne govori rado. Vem, včasih je bila ta tema tabu in se o njej ni govorilo, ampak zbudimo se in se počasi začnimo zavedati, da to več niso tisti časi. Po mojem bi morali v šoli bolj odprto govoriti o seksu, saj bi s tem najstniki dobili vse potrebne informacije, ki jih potrebujejo. Večina najstniških parov, ki se prvič spusti v seks o samem dejanju ne ve kaj veliko. Fantom so edini vir informacij filmi za odrasle, ki pa so kar daleč od tistega kar se zares dogaja v spalnici. Vedno mi je bilo smešno dejstvo, da si veliko nedolžnih žensk želi nedolžnega partnerja. Potem pa so taka dekleta nesrečna in jezna, ker njihov »prvič« ni bil to kar so pričakovale. Ja pa, lepo vas prosim. Ubogi revež se muči že s tem, ko poskuša najti luknjo, kako naj še pazi kaj vas boli in kaj vam ugaja. Ponavadi zna biti prvi spolni odnos ravno najbolj katastrofalen seks v celem življenju. A je to čudno? Saj nihče ne zna super kar v prvo. Ali pač?
Že nekaj časa me muči ena stvar. Veliko mlajših žensk je prej pripravljena seksati, kot pa karkoli drugega. Večini se zdi oralno zadovoljevanje nagravžno. Poznam celo primere, ki so se prvič (z roko) dotaknile moškega svinčnika šele po prvem spolnem odnosu. Jaz kot ženska ne bi nikoli pustil, da nekdo vtakne vame nekaj, kar je meni nagravžno že na dotik. Naj kdo reče kar hoče, ampak taka dekleta za to niso pripravljena in jih je v spolni odnos najverjetneje prepričal partner. A imamo v Sloveniji koga, ki bi se s mladimi ženskami pogovoril o teh zadevah? Starše? Večini je o teh stvareh nerodno govoriti s starši, pravzaprav bi večina raje delala napake, kot pa se pogovorila o možnih rešitvah.
Malo bi se dotaknil le še zaščite. Mislim, da so kondomi in tabletke postali nekaj čisto normalnega v življenju mladih. Edino kar me moti je to, da mladostniki uporabljajo zaščito le za to, da se zaščitijo pred nosečnostjo. O različnih spolnih boleznih nihče sploh ne razmišlja, mogoče se o temu premalo govori. Tudi tisti, ki dobijo kakšno bolezen se zelo potrudijo, da bi le to ohranili kot skrivnost. Ravno zadnjič je na televiziji starejša ženska rekla, da ima spolne odnose z več različnimi partnerji in da ona ne potrebuje kondomov, ker je v menopavzi in več ne more zanositi. V njenem glasu sploh ni bilo zaznati straha pred spolnimi boleznimi. Kako naj se mlajši zavedamo spolnih bolezni, če se pa še tisti starejši in bolj zreli s tem ne obremenjujejo? Težko, a ne?
Komentarji