Antena: Kajenje

100jko: Lep pozdrav, dragi bralci. Ob novem letu so si mnogi ljudje obljubili, da bodo v priodnje nekatere stvari spremenili. Najpogosteje si ljudje želijo shujšati ali pa prenehati s kakšno slabo navado, ki se je do sedaj niso mogli otresti. Žalostno pa je to, da je velika večina ljudi, do danes svoje novoletne obljube že pozabila. Danes bova z Dono govorila o eni izmed zelo popularnih razvad – o kajenju.

Ne poznam človeka, ki ni nikoli prižgal tega, z tobakom napolnjenega, zvitka. Po pravici povedano se ne spomnim, kdaj sem prvič poskusil kaditi. Vem le, da sem bil kar mlad. Občutki? Bedni! Cigaret v meni ni sprožil nobenega posebnega občutka. Nisem se počutil bolj frajerskega, prav tako nisem občutil nobenega posebnega občutka ob vdihu tega smrdečega dima. »Pa ti ne znaš inhalirati!«, »Eh! To ne delaš prav!« Takšne in podobne izjave sem slišal vsakič, ko sem nekomu povedal, da cigaret name nima nobenega posebnega učinka. Tudi zdaj, po vseh teh letih, sem istega mnenja. Name preprosto nima učinka, katerega bi se zavedal. Eden od mogočih razlogov za to sta moja starša, ki sta kadilca. Od kar sem bil otrok, se je v moji bližini neprestano kadilo in mislim, da sem se dima navadil. Mogoče mi zato cigareti nikoli niso smrdeli pa tudi ljudje, ki so kadili okoli mene me niso kaj preveč motili. Dim me je edino zares motil v restavracijah, kjer mi ni bilo prijetno, ko se je s sosednje mize kadilo naravnost vame. Toda, od kar so uvedli protikadilski zakon, se počutim bolje. Če ne drugega, mi vsaj obleka ne smrdi vsakič, ko pridem iz diskoteke. Bedno je le to, da se tega zakona držijo vedno manj. Nekaj mesecev nazaj so nas mladoletniki prosili, da jim na bencinskih pumpah kupujemo cigarete, ker jim jih niso hoteli prodati, zdaj pa, po mojih opažanjih, nimajo več tega problema. Na trenutke se zdi, da država poskrbi za dober zakon, katerega kršitev pusti trajne posledice na denarnici kršitelja. Samo kaj, ko je po nekaj mesecih država izgubila interes, da bi iskala kršitelje in jim pisala kazni. Mogoče so ljudje začeli kupovati manj cigaret in je državo udaril po žepu primankljaj davkov tobačne industrije. Velikokrat se vprašam zakaj v celoti ne prepovejo cigaret... Zakaj že?

Pri mojih 22ih letih mi cigareti smrdijo bolj kot kdajkoli. Svoji tamali sem na hitro povedal, da se bova kregala, če bo iz njenih pljuč prišel dim. Saj lahko kadi, samo ne ob meni. Prav tako upam, da tudi moji otroci (kojih bom imel) ne bodo kadili. Jim bom pa pustil, da se odločijo sami, ker nočem, da bi jih z prepovednjo še bolj navdušil nad prepovedanim kajenjem.

Dona: Mislim, da nihče ne mara poljubljati človeka, kar daje občutek, kot da bi lizal pepelnik in tudi bližina ljudi, ki kadijo ni ravno »dišeča«. Cigareti pomirjajo ter razvajajo, na drugi strani pa škodijo ter smrdijo. Torej, prepovedati ali ne? Glede tega vprašanja se v meni pojavljajo različna mnenja ter argumenti, ki me pustijo neodločeno med ZA ali PROTI.

Osebno sem proti tovrstni prepovedi, če kajenje ne vpliva na ljudi v bližini. Pomeni, da mi trenutni zakon, ki pravi, da je zunaj zaprtih prostorov dovoljeno kaditi, popolnoma ustreza. Vsak človek se ima priložnost odločiti za stvari, ki jih bo počel ter tiste, ki jih ne bo. Ne vidim pa razloga, zakaj bi kajenje prepovedali povsod, ker če smo natančni, le-to ni edina razvada, ki škodi zdravju človeka. Odločitev je stvar posameznika in ne države same, ker če se bodo prepovedi nadaljevale, kot po tekočem traku, kot se pojavljajo sedaj, bomo kmalu le lutke »ta-glavnih«, naše pravice pa bodo še bolj omejene. Prepovejte cigarete, nato bo sledila prepoved hitre prehrane, alkohola, uporabe prevoznih sredstev, ki postajajo glavni krivec za nastanek tople grede, prepoved aditivov v hrani, nasezadnje prepoved pornografije, iger na srečo ter tako dalje, dokler se ne vrnemo na stopnjo pračloveka, prijaznega naravi ter sebi.

V družini imamo samo eno kadilko in zato je hišni zakon ta, da se kadi zunaj stanovanja, kar se mi zdi zelo pomembno. Kajenje v hiši ne pušča samo slabega vonja, ki se vpije v pohištvo, temveč je tudi velik škodljivec za pljuča otrok ter vzgled, ki ga dajemo. Le komu ni mar za zdravje svojega otroka? Ker moja mami kadi, se mi kajenje nikoli ni zdelo nič slabega, tako da sem tudi sama poskusila. In pri otrocih je tisto, kar vidijo pri starših, navodilo za v prihodnje. Po tej strani bi moralo biti kajenje prepovedano, saj bi se iz generacije v generacijo kadilo manj, a po drugi strani sem človek, ki podpiram ogromne pravice, ki si jih lahko izborimo. Torej zdravje ali beseda preprostih? Dilema.

Kako torej razrešiti ali omiliti? Vprašanje ostaja še neodgovorjeno, do tedaj pa bom še vedno h kaki kavici vsake toliko pristavila zvitek tobaka.