četrtek, 25. september 2008

To, kar sem










…žarki so prodirali skozi zagrnjeno okno in božali moje lase. Rjuha je dišala po tvoji toplini. V spominu je ostala noč pregreh, neustavljivih strasti in ljubezni…
Čutila sem tvoj dih na moji koži, čutila že odtipane dotike.
Šele zdaj opazim kako prazna je moja soba, kako sive so zavese, kak težek zrak se vrtinči od stene do stene, spušča od stropa do tal ter znova in znova lega na moje prsi. Čas bi zavrtela nazaj.
Nazaj… v paleto barvnih odtenkov, v hrup in živahnost, da le zamenjala bi trenutno težo, ki pritiska name, za preteklo radostjo. Po znanstveno še neopisanih dobah, v enakomernih razmikih, ki nenehno tiktakajo je minilo le nekaj minut, odkar sem ti nežno grizljala vrat in oteževala tvoje govorjenje, ki se je izgubljalo v nerazumljivih črkah, tvorjenih v nesmiselne stavke. Po znanstvenem času! Po mojem, je minilo veliko več.
Kje si, oddaljena postava odhajajočega sonca?

Potrebujem tvojo bližino, tvojo roko in mogočno voljo. Potrebujem optimizem in vrh nasmehov, da se uprem, da jim pobegnem- oblikovalcem mojega imena. Tistim, ki me vlečejo v svoje smeri, ki ukazujejo in želijo, da sem nekaj, kar sploh nisem. Kar nočem biti!

… le s tabo sem to, kar si želim…

Ni komentarjev: