torek, 30. september 2008

Poti, ki peljejo mimo moje postaje

Svet se še vedno v isto smer vrti,
reke vztrajajo v svoji strugi,
sonce rutinsko vzhaja na vzhodu,
in se z večerom odene v zvezdnat plašč…
Sence dreves ob hiši tvojega otroštva rišejo oblike,
sence dreves ob hiši tvojega otroštva
še vedno molčijo o mladostniških skrivnostih,
prvih ljubeznih, tihih željah, ki si jih zarezal v trdo lubje.

Stojim tu, kjer si stal ti.
Kjer sanjal in želel si videti cel svet.
Leta odnesla so otroštvo in zabrisala spomine,
usmerila te na nove poti…

…poti, ki peljejo mimo moje postaje.

vse najboljše ati!



















Ni komentarjev: