Hrapava dlan se visoko steguje k soncu,
obtožuje nebo, objokuje zemljo, katere lastnina je zdaj prepovedano seme.
Orošeno oko, kanček tihega upanja in strah saj vedo,
da čas prinaša grenkobo in odnaša obljube.
Kje ste zdaj pogumni ljudje velikih besed?
Kje ste zdaj nasmehi s plakatov, brez gub in starosti,
ki spremenili naj bi svet?
Delili so misli- brez krivic, brez predsodkov.
Živeli za trenutek,
a ostali zabrisani v spominih daljnih dogodkov.
Hodili smo za njimi, naivni hlapci, ki verujemo v vrh države,
hodili smo jim v priznanje, da pod njihovim okriljem se ničesar ne bojimo.
Štiriindvajsetkrat in pol koraka mi manjka njihovih obljub…
Štiriindvajsetkrat in pol koraka, za zagotovilo, da stojim na pravi poti..
»Zares. Na pravi poti. Živeti bolje.«
Ne vem.
Kam nas bo prineslo garanje?
Garamo za tuje žepe! Za prazne besede?
Drago moje ljudstvo…
množica neznancev, z odkimajočimi baticami…
Njihovih neizpoljenih- štiriindvajsetkrat in pol koraka, ki spremenili naj bi svet…
Komentarji