100jko: Po naslovu lahko sklepate, da bova z Dono danes govorila o avtomobilih in prometu.
Najbrž se vsi vozniki spomnite svojega prvega avtomobila. Vsi tisti občutki, ki jih človek doživi, ko se lahko prvič sam vozi v avtomobilu so nepopisni. Kateri avto je naš prvi, pa je po navadi odvisno od teže denarnic naših staršev. Spomnim se, da sem takrat s starši googlal za različnimi avtomobili in iskal takšnega, ki je dober za voznika začetnika, ki je dovolj varen in takšnega, ki ima majhno porabo goriva. Seveda sem tako našel svoj popolni avto: Rdeči alfaromeo, ki je imel snemljivo streho, športne sedeže, super notranjost in močno mašino, pa tudi cena ni bila zasoljena. Odgovor staršev pa se je glasil: »Marko! Ti se boš s tem avtom ubil! Ne bova ti kupovala nekaj, s čimer boš divjal po cesti. Pa veš, tudi mašina je premočna, zato bo tako registracija dražja in bencina bo porabil preveč.« In potem je po nekaj dnevih iskanja moja mati našla nekaj, kar je poimenovala lep avto. Imel je veliko dobrih lastnosti, kot so to, da je bil nov, majhen in seveda goriva ni porabil skoraj nič. Prišel sem v avtohišo, pogledal v ta »popolni avto« in kar dobil željo do obiska sanitarnih prostorov. Bil je grozen, grd, oranžen, grd in grozen! Moj odgovor pa je bil, da bi raje vozil starega fičota, kot pa ta kup kovine, poimenovane avto. V primeru fičota bi vsaj lahko rekel, da doma nismo imeli veliko denarja in, da si kaj boljšega nismo mogli privoščiti. Kakšen izgovor bi pa imel, ko bi me ljudje gledali v tisti grozoti? Vem, mislite si da, sem razvajen, toda nekje sem moral postaviti mejo.
Na koncu smo se odločili za modrega Clio-ta, ki ni ravno najlepši avto na svetu, je pa za preživeti. Bil sem kar vesel, da je bilo vsega tega iskanja konec. Zdaj lahko po štirih letih od nakupa Clio-ta trdim, da se srečen, ker ga vozim, namesto kakšnega drugega. Ker, ko pomislim, koliko eurov bi dal za bencin boljšega avta, me kar zmrazi. Edina stvar, ki pa me zadnje čase moti na cesti, so ostali vozniki. S tem mislim na tiste stare babice, ki vozijo vedno 5 km/h manj kot je dovoljeno. Pa tudi blondinke, ki gledajo v ogledala samo za to, da vidijo če so dobro napudrane, ali pa primerki, ki ti vzamejo prednost in te potem še gledajo kot kakšnega idiota. Hvala bogu, da nimam v avtu kakšne pištole, ker bi jih vse postrelal. :D
Dona: V nasprotju s 100jkom, sama še nimam izpita za avtomobil. Nanj pa bom mogla čakati še pol leta. Kako bom vozila in med katero skupino voznikov se bom prištevala, tega še ne vem. Vem le, da mi bo avtomobil olajšal življenje. Počasi sem namreč že sita vsakodnevnega organiziranja svojih prevozov, tako do šole, iz šole, na trening, kot tudi k 100jku. Ko trenutno opazujem vožnjo drugih, zaznavam, da se nestrpnost počasi razvija tudi v meni. Na primer, moja mami je takšna, da se med vožnjo pogosto gleda v ogledalo, se šminka ter mi dviguje tlak s »polžjo vožnjo,« ker jo prehitevajo še pešci. In sama si želim, da ne bi bila takšna. Je pa res, da če se mi bo pripetila kakšna manjša nesreča, se vedno lahko izgovorim: »Saj veš- ženske, pa še blondinke smo znane po tem, da smo pogosto prilepljene na ogledalo.« Čeprav se mi zdi ženska nerodna vožnja le stereotip in ne resnica.
Mislim, da je ravno vozniški izpit tisti, ki mi bo dal občutek polnoletnost, in nič drugega. Saj je alkohol, cigarete in podobne stvari možno dobiti tudi sedaj. In kaj se bo zgodilo po tem, ko bom uradno »mlada voznica«? Potem bom začela mami krasti avtomobil (ključ mi je že predala) in se bom vsa važna postavljala okoli s črnim Meganom, brez strehe, z rdečo, usnjeno notranjostjo. Svoj avto, ki ga bom dobila, nekje čez kakšno leto po izpitu, pa mi je obljubil ati. Kakšnega si bom izbrala, je še vprašanje, nazadnje pa sva se z atijem nekako zagledala v novega Beatla, in če se še malo »preseravam,« bi bilo zelo dopadljivo, da bi imel snemljivo streho. Mogoče že malo sanjarim, pa vendar… upanje umre zadnje, pravijo.
Najbrž se vsi vozniki spomnite svojega prvega avtomobila. Vsi tisti občutki, ki jih človek doživi, ko se lahko prvič sam vozi v avtomobilu so nepopisni. Kateri avto je naš prvi, pa je po navadi odvisno od teže denarnic naših staršev. Spomnim se, da sem takrat s starši googlal za različnimi avtomobili in iskal takšnega, ki je dober za voznika začetnika, ki je dovolj varen in takšnega, ki ima majhno porabo goriva. Seveda sem tako našel svoj popolni avto: Rdeči alfaromeo, ki je imel snemljivo streho, športne sedeže, super notranjost in močno mašino, pa tudi cena ni bila zasoljena. Odgovor staršev pa se je glasil: »Marko! Ti se boš s tem avtom ubil! Ne bova ti kupovala nekaj, s čimer boš divjal po cesti. Pa veš, tudi mašina je premočna, zato bo tako registracija dražja in bencina bo porabil preveč.« In potem je po nekaj dnevih iskanja moja mati našla nekaj, kar je poimenovala lep avto. Imel je veliko dobrih lastnosti, kot so to, da je bil nov, majhen in seveda goriva ni porabil skoraj nič. Prišel sem v avtohišo, pogledal v ta »popolni avto« in kar dobil željo do obiska sanitarnih prostorov. Bil je grozen, grd, oranžen, grd in grozen! Moj odgovor pa je bil, da bi raje vozil starega fičota, kot pa ta kup kovine, poimenovane avto. V primeru fičota bi vsaj lahko rekel, da doma nismo imeli veliko denarja in, da si kaj boljšega nismo mogli privoščiti. Kakšen izgovor bi pa imel, ko bi me ljudje gledali v tisti grozoti? Vem, mislite si da, sem razvajen, toda nekje sem moral postaviti mejo.
Na koncu smo se odločili za modrega Clio-ta, ki ni ravno najlepši avto na svetu, je pa za preživeti. Bil sem kar vesel, da je bilo vsega tega iskanja konec. Zdaj lahko po štirih letih od nakupa Clio-ta trdim, da se srečen, ker ga vozim, namesto kakšnega drugega. Ker, ko pomislim, koliko eurov bi dal za bencin boljšega avta, me kar zmrazi. Edina stvar, ki pa me zadnje čase moti na cesti, so ostali vozniki. S tem mislim na tiste stare babice, ki vozijo vedno 5 km/h manj kot je dovoljeno. Pa tudi blondinke, ki gledajo v ogledala samo za to, da vidijo če so dobro napudrane, ali pa primerki, ki ti vzamejo prednost in te potem še gledajo kot kakšnega idiota. Hvala bogu, da nimam v avtu kakšne pištole, ker bi jih vse postrelal. :D
Dona: V nasprotju s 100jkom, sama še nimam izpita za avtomobil. Nanj pa bom mogla čakati še pol leta. Kako bom vozila in med katero skupino voznikov se bom prištevala, tega še ne vem. Vem le, da mi bo avtomobil olajšal življenje. Počasi sem namreč že sita vsakodnevnega organiziranja svojih prevozov, tako do šole, iz šole, na trening, kot tudi k 100jku. Ko trenutno opazujem vožnjo drugih, zaznavam, da se nestrpnost počasi razvija tudi v meni. Na primer, moja mami je takšna, da se med vožnjo pogosto gleda v ogledalo, se šminka ter mi dviguje tlak s »polžjo vožnjo,« ker jo prehitevajo še pešci. In sama si želim, da ne bi bila takšna. Je pa res, da če se mi bo pripetila kakšna manjša nesreča, se vedno lahko izgovorim: »Saj veš- ženske, pa še blondinke smo znane po tem, da smo pogosto prilepljene na ogledalo.« Čeprav se mi zdi ženska nerodna vožnja le stereotip in ne resnica.
Mislim, da je ravno vozniški izpit tisti, ki mi bo dal občutek polnoletnost, in nič drugega. Saj je alkohol, cigarete in podobne stvari možno dobiti tudi sedaj. In kaj se bo zgodilo po tem, ko bom uradno »mlada voznica«? Potem bom začela mami krasti avtomobil (ključ mi je že predala) in se bom vsa važna postavljala okoli s črnim Meganom, brez strehe, z rdečo, usnjeno notranjostjo. Svoj avto, ki ga bom dobila, nekje čez kakšno leto po izpitu, pa mi je obljubil ati. Kakšnega si bom izbrala, je še vprašanje, nazadnje pa sva se z atijem nekako zagledala v novega Beatla, in če se še malo »preseravam,« bi bilo zelo dopadljivo, da bi imel snemljivo streho. Mogoče že malo sanjarim, pa vendar… upanje umre zadnje, pravijo.
Komentarji