nedelja, 25. oktober 2009

Antena: Soba v predalu, nogavice na televizorju


Doncha: Pozdravljeni, dragi bralci. Kateri izmed prostorov v hiši vam je najbolj všeč? Kje v hiši preživite največ časa? Kje sanjarite, kje se učite, kje lenarite? Odgovor, ki je najbolj pogost: v moji sobi.
Moja soba je prostor, kjer imam mir pred svetom, kjer »veliki ljudje« potrpežljivo trkajo, kamor vstopijo le redki, saj jih tako napade moj mini, žepni pes. Moja soba je prostor živih barv, asimetričnih sten, različnih slik ter simpatičnih plišastih medvedkov, ki govorijo vsak svojo zgodbo. In samo te medvedki ter drugi spominki so tisti, ki se spreminjajo na vsake toliko let, s spremembo obdobja v mojem življenju. Plišaste medvedke bivšega fanta prerastejo fotografije mojih prijateljev, nadomestijo jih rože in medvedki novega fanta, itd.
Lahko bi rekla, da je moja soba odsev mene: je živahna, pospravljena, prijetna, polna spominkov, slik ter simbolov, simpatična ter energična.

In kakšne so slabosti le-te? Glavna slabost je njena majhnost, ki skozi leta, z vsakim centimetrom v mojo višino, postaja še manjša. To pomanjkljivost je čutiti tudi v velikosti opreme v sobi. Omara z oblekami je postala premajhna, mize ne uporabljam več, saj se učim v jedilnici na večji mizi, postelja (urejena kot pograd) pa je zame in 100jkota, kot tesna krsta, ki jo bodo ravnokar spustili v temen grob. Problem sva rešila tako, da sva postala »cigana« v moji lastni sobi, kot nama pravi mami. Jogi in dodatne blazine s tisočerimi dekami in kovtri, sva preselila na tla, kjer uživava zakonsko življenje z najinima psičkama Bello in Tio.
In kakšna bo moja »nova soba«, ko bom odšla na svoje? V moji lepi hiši, bom imela veliko sobo, kjer se bo nahajala ogromna zakonska postelja, nasproti nje bo na steni velik, najnovejši, najlepši televizor, kjer bom vsak večer z možem gledala serije, pred spanjem. Iz sobe bom imela prehod v majhno kopalnico ter v, tako imenovano, garderobno sobo, kjer se bodo nahajale omare in police, polne oblek. Zraven bo stalo veliko ogledalo, ki bo obdano z lučkami in bo zjutraj moj najpomembnejši prijatelj, ki ne bo lagal o mojem izgledu.
Naj nadaljujem, kako okusen zajtrk bom pripravila za moža, v lepi kuhinji? Na kakšno teraso bom spustila svoje pse? V kakšnem jacuzziju se bom razvajala? Kakšno super dnevno sobo bom imela? No, ostanimo raje samo pri moji sobi. Ker je v primerjavi z mojo 100jkova miniaturnejša! V nadaljevanju izveste zakaj…


100jko: Smešno ja... Moja soba je velika kot kakšen predal. Pravzaprav moja soba JE predal. Zakaj? Zato, ker me starši nimajo več radi! Problem s sobo je nastal takrat, ko se je rodila moja sestra. Sprva je bilo vse okej, saj je 13 let mlajša in je spala pri starših. Ko pa je bil čas, da grem v Ljubljano študirat, se mi je zdelo logično, da sobo prepustim sestri. Seveda nisem računal na to, da bi lahko fakulteto zapustil in prišel domov. In zgodilo se je ravno to, in zdaj se moram zadovoljiti s spanjem na kavču, v dnevni sobi. Wihaaa!
V nasprotju z Dono sem imel v zgodnji mladosti veliko sobo, z veliko omaro in še večjo mizo. Postelja ni bila majhna, a ni bila ravno velika. V primerjavi s kavčem, na katerem spim sedaj, pa je bila veliko bolj udobna. V moji sobi je bil lep, debel tepih, na katerem sem se kot otrok rad igral. Čez čas je ta tepih postal odlagališče umazanih oblek. Hja... jaz sem eden tistih ljudi, ki lahko brez kakšnega hudega napora živi v svinjaku. V mojem pubertetnem obdobju so prazne kokakoline steklenice in umazane nogavice nadomestile lepe plišaste medvetke in mini avtomobilčke. Pravzaprav sem v tistem času potreboval v svoji sobi le posteljo in računalnik. Seveda mi je s časom tehnologija omogočila, da imam dostop do računalnika kar direktno s postelje. Če bi me vprašali kaj sem pogrešal v svoji sobi, bi vam na hitro odgovoril: »NIČ!« Nikoli nisem bil hudičevo zahteven stanovalec. Le nekaj stvari sem si vedno želel imeti v svoji sobi. Prvo sem si zaželel ogromno ogledalo (ne vem zakaj, zdelo se mi je praktično), potem pa sem si želel dve zadevici, ki mi jih ni nikoli uspelo dobiti: veliko lava lučk, to so tiste lučke ko se v njih kao nekaj pretaka (saj veste tiste različno obarvane valjasto-špičaste zadevce), najbolj pa sem si želel imeti tisto kroglo v kateri se vidijo elektični žarki in iskre, seveda bi morala imeti še funkcijo odziva na zvok.
Komaj čakam, da dobim enkrat SVOJE stanovanje, da ga opremim kot je meni želja, ker si s starši nisem nikoli delil okusa za opremljanje...

Ni komentarjev: