torek, 07. avgust 2012

Podstrešja

Zanimivo. Najsi se še tako radi otepamo preteklosti, naše police ostajajo polne zaprašene, stare krame. Kapljice najljubših parfumov so že davno izhlapele iz ličnih stekleničk, ljubezenska pisma prvih fantov so že počrpala sledi tinte in obleke, no obleke počivajo z razlogom. Z vsakoletno obljubo, da bodo še nošene.

Že dolgo se odločam, v kakšni meri je racionalnost dobrodošla pri spominih?



Težko je, na prav smešen način, ko se poslavljaš od nekoč ljubih stvari. V naglici objameš star, raztrgan pulover, ki je pripadal nekomu pomembnemu. Poljubiš rumene čevlje, ki so s teboj prvič leteli z letalom. Medvedek brez desnega očesa ima v rdeči culji še glavničke, ki so pripadali najljubši punčki iz cunj.

Po navadi je najbolje zamižati. Brez premisleka zavreči vse preteklo. Potrebni so pogum, udobje v sedanjiku in cilj v prihodnjiku. Odločnost. Želja. Razumnost.

Takšna slovesa ljubim. Ljubim stvari, ki jih podarim naprej. Tiste premajhne, preigrane, prerastene. Takšne na katerih sem jokala, takšne ob katerih sem bila srečna. Takšne, ki jih pogrešam, že med držanjem. Takšne, ki jih s sekundo, ko zapustijo moje podstrešje, pozabim.

Medtem, ko se s prsti sprehajam po praznih obešalnikih, vem - čas je, da pozabim. Da živim naprej. 


2 komentarja:

Maja pravi ...

Čudovito si tole napisala. ;) xx

Donch pravi ...

Gracias bejbi :*