Ne samo zato, ker so bili popularni tiste čase ... imeli so dušo, niso imeli mnenja, niso obsojali.
Srečna sem, da mi rano otroštvo ni vzela tehnologija. Pa čeprav sem danes nepojemljivo zasvojena in si drugačnega življenja ne predstavljam. V tistih časih nismo imeli Facebooka, zasebnost je še nekaj veljala in mladi se nismo odkrito razdajali tujim profilom z vsega sveta. Pustili so nam odraščati počasi. To so bili časi, ko smo za osebne praznike podarjali majhne knjižice v pastelnih barvah, s ključavnicami v obliki srčkov.
Moj prvi je imel roza platnice z rjavimi medvedki. Na sredini je v zlatem okovanem srcu ležal šopek vrtnic, objet v roza pentljo. Zaklepala sta ga dva zlata ključka, kasneje skrita v nekakšno rdečo denarnico, globoko v mojem predalu. Ko se je naša generacija začela voziti z rolkami, nositi hlače pod ritjo, da so na plan kukale barvne boksarice, je otroške medvedje platnice zakril črni sprej. Časi mojega namišljenega uporništva.
Kot po tekočem traku sem dnevniške zapise v nekaj letih delila s približno desetimi različnimi knjižicami, nič kaj presenetljivo - porisanimi z ljubkimi kužki. S popularnimi blogi so se ročni zapisi, sprva s težavo, prestavili v spletno obliko. Težava je bila predvsem v iskanju meje zasebnega in javnega. Iz zelo osebnih, otroško-najstniških sanjarjenj je bilo potrebno izluščiti nekaj, kar ne bo otročje, kar ne bo dolgočasno in preveč vsakdanje.
Ko se danes vračam k starejšim zapisom - tako elektronskim kot tudi papirnim - se včasih kar hudomušno nakremžim naivnim sanjam, neumnim idejam in plehkim zapisom. Smešni so in nekoliko tuji. Tuji predvsem zato, ker sem bila izgubljena, nisem imela zadanih vrednot, postavljenih ciljev. Želela sem postati, a nisem vedela kdo.
... Sedaj vem, kdo. Postala sem.
Srečna sem, da mi rano otroštvo ni vzela tehnologija. Pa čeprav sem danes nepojemljivo zasvojena in si drugačnega življenja ne predstavljam. V tistih časih nismo imeli Facebooka, zasebnost je še nekaj veljala in mladi se nismo odkrito razdajali tujim profilom z vsega sveta. Pustili so nam odraščati počasi. To so bili časi, ko smo za osebne praznike podarjali majhne knjižice v pastelnih barvah, s ključavnicami v obliki srčkov.
Moj prvi je imel roza platnice z rjavimi medvedki. Na sredini je v zlatem okovanem srcu ležal šopek vrtnic, objet v roza pentljo. Zaklepala sta ga dva zlata ključka, kasneje skrita v nekakšno rdečo denarnico, globoko v mojem predalu. Ko se je naša generacija začela voziti z rolkami, nositi hlače pod ritjo, da so na plan kukale barvne boksarice, je otroške medvedje platnice zakril črni sprej. Časi mojega namišljenega uporništva.
Kot po tekočem traku sem dnevniške zapise v nekaj letih delila s približno desetimi različnimi knjižicami, nič kaj presenetljivo - porisanimi z ljubkimi kužki. S popularnimi blogi so se ročni zapisi, sprva s težavo, prestavili v spletno obliko. Težava je bila predvsem v iskanju meje zasebnega in javnega. Iz zelo osebnih, otroško-najstniških sanjarjenj je bilo potrebno izluščiti nekaj, kar ne bo otročje, kar ne bo dolgočasno in preveč vsakdanje.
Ko se danes vračam k starejšim zapisom - tako elektronskim kot tudi papirnim - se včasih kar hudomušno nakremžim naivnim sanjam, neumnim idejam in plehkim zapisom. Smešni so in nekoliko tuji. Tuji predvsem zato, ker sem bila izgubljena, nisem imela zadanih vrednot, postavljenih ciljev. Želela sem postati, a nisem vedela kdo.
... Sedaj vem, kdo. Postala sem.
Komentarji