Hvaležna sem za vsak življenjski moto in pametno misel, ki me dnevno
obide. Kot nekakšnen majhen motivator mi poveča apetit po lastnih
ciljih, hkrati pa me napolni z energijo ter mi da vedeti, kar ljudje
pogosto pozabijo izustiti - na svoji poti nisem sama.
Vedno sem imela najraje takšne, ki me aktivirajo in
spodbudijo. Takšne, ki me bodrijo in prepričujejo, da sem takšna kot
sem, da moram ceniti drugačnost, spoštovati druge, da moram spreminjati
svet. Morda bi jih lahko označila kot osebnostne zapovedi, hujše od vseh
božjih grehov, ki jih lahko napravim. Takšne, s katerimi oškodujem
svojo dušo in sem sama sebi nezvesta.
Večina motov je/bo slej kot prej končala kot tattoo na moji koži. Da jim zagotovim, da nikoli ne bodo pozabljeni. Da si dokažem, kako pomembni so v mojem življenju. Da so mi omogočili vpogled v nov svet, v lepši svet in čistejša dejanja.
Zelo žalostno je, kako jih veliko ljudi bere. Tako neosebno, površno. Kot bi brali navodila za Krkine tablete ali monotono poročilo. Takšno, ki gre mimo tvojega srca in ga pozabiš ob zadnjem ločilu. Prazne besede, surovi stavki, zdolgočasene črke. A hkrati jih mnogokrat ponavljajo in vzamejo za svoje, čeravno se ne skladajo z njihovim vedenjem. Še sedaj ne vem. In nikoli nisem popolnoma razumela, so ljudje tako neumni ali se le norčujejo iz sebe? Kaj hudiča je narobe z njimi, da svojo osebnost skrivajo za lažnimi maskami? Včasih tako zelo uspešno, da si začnejo verjeti tudi sami.
"Uživaj življenje", "Bodi to, kar si", "Življenje je le eno", "Spoštuj drugačnost", skoraj vsi so že kdaj uporabili slednje misli kot svoje življenjske mote. Pa žal nihče od njih morda še nikoli ni pomislil nanje, ko bi moral. Vsaj polovica tistih, ki je slepo ponavljala "Spoštuj drugačnost", se je smejala Jadranki Juras v slovenskem šovu X faktor. Vsaj četrtina je takšnih, ki so rekli "Uživaj vsak dan, kot da je tvoj zadnji", pa so raje celo leto zdolgočaseno proti svoji volji presedeli v sobi za računalnikom ali šolskimi knjigami. Več kot polovica jih je rekla "Bodi to, kar si", pa se je nato raje ovila v vse mogoče tančice, da bi jih ljudje vzljubili.
Tako zlagan svet in takšni dobri ljudje, ki mu podležejo. Dragi moji, pustite svojim dušam prosto pot. Bodite to kar ste, ne počepnite pred zlaganimi ideali, družbenimi načeli, sistemu, politiki, stereotipi ...
Večina motov je/bo slej kot prej končala kot tattoo na moji koži. Da jim zagotovim, da nikoli ne bodo pozabljeni. Da si dokažem, kako pomembni so v mojem življenju. Da so mi omogočili vpogled v nov svet, v lepši svet in čistejša dejanja.
Zelo žalostno je, kako jih veliko ljudi bere. Tako neosebno, površno. Kot bi brali navodila za Krkine tablete ali monotono poročilo. Takšno, ki gre mimo tvojega srca in ga pozabiš ob zadnjem ločilu. Prazne besede, surovi stavki, zdolgočasene črke. A hkrati jih mnogokrat ponavljajo in vzamejo za svoje, čeravno se ne skladajo z njihovim vedenjem. Še sedaj ne vem. In nikoli nisem popolnoma razumela, so ljudje tako neumni ali se le norčujejo iz sebe? Kaj hudiča je narobe z njimi, da svojo osebnost skrivajo za lažnimi maskami? Včasih tako zelo uspešno, da si začnejo verjeti tudi sami.
"Uživaj življenje", "Bodi to, kar si", "Življenje je le eno", "Spoštuj drugačnost", skoraj vsi so že kdaj uporabili slednje misli kot svoje življenjske mote. Pa žal nihče od njih morda še nikoli ni pomislil nanje, ko bi moral. Vsaj polovica tistih, ki je slepo ponavljala "Spoštuj drugačnost", se je smejala Jadranki Juras v slovenskem šovu X faktor. Vsaj četrtina je takšnih, ki so rekli "Uživaj vsak dan, kot da je tvoj zadnji", pa so raje celo leto zdolgočaseno proti svoji volji presedeli v sobi za računalnikom ali šolskimi knjigami. Več kot polovica jih je rekla "Bodi to, kar si", pa se je nato raje ovila v vse mogoče tančice, da bi jih ljudje vzljubili.
Tako zlagan svet in takšni dobri ljudje, ki mu podležejo. Dragi moji, pustite svojim dušam prosto pot. Bodite to kar ste, ne počepnite pred zlaganimi ideali, družbenimi načeli, sistemu, politiki, stereotipi ...
Komentarji