Poletje.
Beseda sedmih črk ter tisoč in enih sanj. Pripekajoče sonce, vonj po soli, polzeči pesek med prsti, prepotena izklesana telesa in majhna senčka, v kateri se stiska družba, ki navdušeno po več ur meče »Enko«.
Poletje je tista višnja na smetano, ki mi vsako leto, vedno znova, nariše nasmeh na obraz in glavo napolni z nešteto pričakovanji. Je popoln odklop od obveznosti in piš vetra z odtrganimi idejami.
Poletje vstopa počasi, nato pa vedno bolj vdira s pasjo vročino. In ko se naenkrat zaveš, da je že tu, lahko enako kot prejšnje leto spet pospraviš vse dietne recepte in telovadne rekvizite, ter se v kopalke vrneš v svoji stari formi, odeti v nekaj iz sala sestavljenih kolobarčkov, z močno željo, da je takih obupancev na plaži še nekaj.
Ko se sprijazniš s svojo tako imenovano postavo, je čas, da premečeš omaro in najdeš nekaj, kar ti po vseh zimskih obilnih obrokih ni oprijeto in prekratko, nabašeš kovček z več nepomembnimi kot priročnimi zadevami, zgrabiš sončna očala in hladilno torbo, ki se kasneje izkaže kot zlata skrinja, ko ti po nekaj urah odbojke in škripanja peska med zobmi, prekleto zapaše mrzlo pivo.
V takih nebesih skoraj pozabiš na svoj obložen trebuh in zalita bedra. Izpod velikega slamnika, temnih sončnih očal in izza kupa križank nevoščljivo opazuješ vitke barbike z bujnim oprsjem, medtem ko jih moška domišljija kar požira z očmi. In ko te iz tira vrže moški glas, ki se ponudi, da bi te namazal, se resno vprašaš ali je rdečica na licih sončevo delo.
Zabavne avanturistične počitnice so sladke, a saj veste- tudi kratke. Zato je pomembno, da se ne obremenjuješ, če ne gre vse po načrtih. Treba je živeti v trenutkih! Večinoma se mi zgodi, da ne pridem dlje, kot do slovenske obale. Pa čeravno nimamo morja za dol padet je to nekakšna tradicija. Pa saj, kot pravijo: domače je vedno najboljše!
Komentarji