nedelja, 28. oktober 2012

Nemočna



Sovražim takšne hladne večere. Utrujena legam v posteljo in se počutim blazno nemočno. Obupana bi zakričala v blazino, raztrgala rjuhe in svojo jezo znesla nad solno lučjo ob postelji. Takšnih čustev se mnogi bojijo, iskrenega obupa, občutka nemoči in nekontrolirane jeze.  Ujeta v pajkovo mrežo se v želji po svobodi otepam sluzavih nitk in iščem bilko odrešenja. Očrnjena od vsega slabega, ki ga okolje vpija vame. 

Čutim krivdo, ko sem srečna in okoli mene jočejo. Čutim krivdo, ker imam le dvoje oči in ušes. Čutim krivdo, ker sem le človek. Človek, ki sam ne more spremeniti sveta. Nepravilni utripi vesolja me stiskajo k tlom in silijo v gibanje. Pomagati moram, se neusmiljeno boriti in hkrati prestrašeno, kot majhen otrok, točim solze

Težko je gledati celotno sliko, še težje ignorirati. Sprašujem se, le kako se ji lahko drugi z ignorantsko lahkoto izmuznejo. 

Kamni. 
Hladni kamni.

Ni komentarjev: