Pajčevinasti Blogger

Začasa mojih srednješolskih let je bil blogger špica! Morda ne tako popularen kot današnji Facebook, a takrat smo blogali prav vsi - tisti, ki smo večinoma znali postaviti vejice in tudi tisti, ki so raje objavljali kratke misli, da se pri vejicah ne bi motili. Pa kaj, to nas takrat ni brigalo. Važno je bilo, da smo dobili virtualni zvezek, kjer smo lahko čečkali vse o svojem življenju, vizijah in takratnem pogledu na svet. In čeravno je v nekaj letih ta "modna muha" zamrla in je bilo mnogo "muh enodnevnic", ki se jim je zataknilo pri prvi objavi, bi se zelo razveselila, da se iz knjige obrazov vrnemo nazaj v čas virtualnih dnevnikov. Zakaj?

Čeprav smo bili mladi in neumni, nas je pisanje bloga spodbujalo k 3 zlatim veščinam:

- PISANJE. Mladi smo pisali! In ne le stavek ali dva, mnogokrat smo pisali dolge spise, noro popularne na spletu in tako zelo osovražene v šoli. Tako zelo osovražene, da zadnje čase poslušam številne zgodbe, kako otroci v osnovni šoli ne pišejo več. Da ne vedo, kaj so domišljijski spisi in kako bi se jih lotili.

- BRANJE. Mladi smo brali! Čeprav so sošolci domače branje največkrat prebrali v obliki obnov, smo dnevno sledili številnim blogom svojih vrstnikov in prebirali dolga besedila o tem in onem.

- DEBATA. Debatirali smo! Čudežno za današnje čase - stali smo za svojim besedilom, za svojim dnevnikom, argumentirali svoje misli in se učili svoja stališča zastopati s tehtnimi argumenti.

Danes pa ... Nihče več ne bere, nihče več ne piše, nihče ne debatira. Novodobna debata se odvija kot brezciljno zaletavanje dveh debilov, vsak v svoj ekran. Vsi so lahko nevljudni in nesramni, vsi iščejo razloge, kako bi začeli prepir in brez argumentov pljuvali eden po drugemu. Ljudje postajamo sovražni. Mulci pa vse bolj podivjani in predrzni. Jaz pa nervozna, saj se nihče več ne zna izražati.

Zato ljubim idejo bloganja. Ljubila sem jo vsa ta leta, vendar si nikoli nisem vzela časa zase. Pisanje je hrana za mojo dušo in moja duša je bila kar nekaj let lačna. Sestradana. Tako zelo sestradana, da sem opustila tudi idejo o lastni knjigi in se nato nekaj noči cmerila, "le kje sem izgubila svojo dušo?" Ko črtaš pomembne točke svojega "To do lista" se zaveš, da si nekje izgubil košček sebe.

In hvala, našla sem se. Spet.

Komentarji