Prazen list spletnega dnevnika imam odprt tri dni. Lahko bi rekla že, da se je v teh dneh na tipkovnici nabral prah, z ekrana pa lahko pobrišem pajčevino. Z mislimi se vračam med stavke v osnutku, pa mi prenatrpan urnik ne pusti, da bi jim dodala piko in zaokrožila napisano. Po drugi strani pa se sprašujem, če morda razlog leži kje globlje ... morda pa moj "simpl lajf" le ni tako "simpl".
Pred glavno sezono se kak mesec pripravljamo na poletno divje življenje. Bolj psihično, saj smo fizično v dobri pripravljenosti. No, moramo biti. Čeprav je gneča v PoPasjem svetu naš vsakdanjik skozi vse leto, sta mentalna in telesna pripravljenost v juliju in avgustu na pravi preizkušnji. Trdo delo se iz intervalne vikend-gneče prestavi na 60+ dnevno gnečo brez izgovorov, bolezni, bolečin in počitka. Vem, nihče ne verjame, saj na slikah vedno izgledamo "topšit", ampak PoPasje skriva zadaj ogromno discipline, trdega dela, logistike, odgovornosti, čiščenja, odrekanja. Sprehajanje in crkljanje sta le višnja na tortico v našem pasjem urniku.
Danes je 76. dan glavne sezone. 76 dni aktivnosti od 6. do 23. ure. 76 dni čiščenja lužic, pobiranja kakcev, brisanja blatnih tačk, javljanja pasjim staršem, oddajanja, sprejemanja, dogovarjanja, hribolazenja, sprehajanja, discipliniranja ... no, saj si morda prestavljate. Kot neskončna kolonija v otroškem vrtcu, kjer se vedno nekdo joče, drugega pa previja. Liza ima za včerajšnji dan opravljenih 16 km sprehodov. Jaz imam za sabo dva dni pasjega friziranja. Ponedeljek 13 ur, torek 10 ur, ostale dni vzporedno delam še varstvo, projekt in ostale stvari, ki jih ni malo. Marka je gneča že zdelala, ampak kljub zdravstvenim težavam te dni, dela po svojih močeh in vzporedno vodi še tečaje. Divje, res divje.
Ampak ne razumite me narobe, obožujem naš pasji lajf. Obožujem, ko hodim bosa po rosni travi. Obožujem tudi, ko stopim v pasji drek. Obožujem nas - preproste pasjeljubce, ki hodimo umazani in raztrgani naokoli, ležimo pod drevesom in kujemo načrte, kako bomo v prihodnji sezoni rešili današnje probleme in izpeljali logistiko za večje izzive. In smo srečni. Utrujeno srečni. Včasih malce tečni, ampak globalno srečni.
Moj zapis nikakor ni namenjen tarnanju (moja deloholična hiba ga ne prenese). Želim pa vam položiti na srce, da se nič v življenju ne zgodi samo od sebe, ni samoumevno in enostavno. Vsaka pot k zastavljenem cilju predstavlja ogromno napora, odrekanja, preprek, krvavih žuljev, napačnih poti ... in le z močno voljo, zagnanostjo in iskrenostjo do sebe ter ljudi okoli sebe, bomo dosegli rezultat, ki ne bo le blišč, temveč tudi iskrena sreča. Jaz sem svojo že našla ... čaka me še ogromno dela, sprememb, nadgradenj, dela na sebi, a se srčno veselim vseh izzivov, ki nam jih bo življenje prineslo.
Ljudje se iščemo, oblikujemo, spreminjamo in gradimo skozi celo življenje. Odprta glava in odprto srce naj bosta za popotnico ... bosi, umazani, raztrgani, a srečni. Keep it simple!
Komentarji