torek, 17. november 2015

Preživela konec sveta. O tem govorim.

Decembra 2012 je imel moj blog "konec sveta", skupaj z napovedanim 21.12.2012, ki se ni zgodil. Eden izmed stotih "koncev sveta", ki so bili napovedani vsakih nekaj let. Jaz pa sem jih preživela 36.

Tako mi je zagotovila Wikipedia, medtem ko se iz otroštva spomnim kakšnih 5 sumljivih datumov, ko smo se v avtomobilu vozili malo počasneje, jedli bolj previdno in zvečer na nebu iskali morebitne vsiljivce. In nič se nam ni zgodilo. Naslednji napovedan konec je okroglega 2020 in čeravno trenutna kriza in kaos kažeta drugače, bom verjetno živela še vsaj do 28. leta. Se je pa Dixonova že zmotila v letu 1962, tako da datumov ne jemljem resno in bom morda vendarle nekoč zgubana ter siva. Se pa ne izogibam le datumom, tudi svetovnim napovedim o dogajanju, ker menim, da smo ljudje preveč vsiljivi s svojo radovednostjo. O tem govorim. Zakaj bi morali vse vedeti?

In zakaj bi si sploh želel izvedeti datum svoje smrti? Da bi izkoristili vse dni svojega življenja. In prišli smo do točke, ki jo bom v zapisih še tisočkrat ponovila - Kaj zaboga ljudje čakamo? Česa se tako bojimo? Zakaj bi začeli resnično živeti šele takrat, ko bomo umrli?
In živeti vsak dan kot da je zadnji, bi bil dober izgovor, da bi končno zakopali jame, potegnili nože iz hrbta, laži vzeli kratke noge in na koncu - storili vse danes in ne čakali na jutri. O tem govorim. Obdaja nas toliko pregovorov, pozitivnih misli, pa še vedno izgubljeno tavamo po negativnem svetu in iščemo slabe stvari. Na primer - datum svoje smrti.

O tem govorim. Datum smrti si želimo izvedeti zato, da bi lahko zadnje dni resnično živeli. Kot izgovor, da si končno zaslužimo noro uživati.
In na koncu vas vprašam - mar ne živimo v debilnem sistemu, z debilnimi ljudmi in z debilnim prepričanjem, da ne smemo povedati svojih misli, da ne smemo biti to, kar smo in da ... kaj? Jasno je. Vse to LAHKO, ampak smo tako sebični do sebe, da si ne privoščimo uživati v krasnem svetu, ki nas obdaja in krasni energiji, ki nas hrani.

... Kjer ni debilno nič drugega, kot smo debilni sami sebi. Dobrodošli zopet na blogu malce bolj gobčne in malce starejše Donche. 

Ni komentarjev: