Kaj nas definira, kaj vodi in označuje ...
Glavno vodilo pri mojem življenjskem ustvarjanju je ljubezen, zato se vsekakor strinjam, da je z denarjem ne moreš kupiti; sploh pa ne tako, da bi bil resnično srečen. Enako velja z zunanjo predstavitvijo: Blagovne znamke oblačil, firme avtomobilov, popoln make up in podobno, so zame potrata časa in denarja, hkrati pa mi v misli med pisanjem ves čas skačeta pridevnika "umetno" in "zlagano". Verjetno sem do takšnih stvari sovražna, ker nikoli nisem marala globoko vkoreninjenih tradicij z zlaganimi družbenimi pričakovanji, naučenih jamralnih stavkov naših babic, predalčkanja ljudi, pomembnosti definiranja razmerij ter stavkov v smislu "Takšna pa res ne moreš v trgovino!" Kakšna? Takšna kot sem? Potrebujem Gucci torbico in ličila, ker se bojim, kaj si bodo ljudje mislili, ko me vidijo v trenirki? Pfffuj, pa ta denar.
Denar je sveta vladar. Denar pokvari. Denar osiromaši. A kakorkoli obrnem svoje naivno sovraštvo do blišča (= bede), tako mi ne preostane drugega, da se ženem za svojimi cilji in sanjami, za katerimi stoji glavna surovina - denar. Začaran krog, iz katerega mi misli rade uhajajo v idejo preprostega, zmernega, bosega, naravnega. Kot rešitev najraje izberem srednjo pot - zmernost, ki jo obogatim z enostavnim "šparovnim modelom" (o tem v prihodnji objavi).
Že kot otrok sem se nagibala k unikatnosti posameznega bitja in prosti volji izražanja. Po duši sem vsekakor umetnica in sanjačka, čeprav me previsoko v oblake le redko kdaj odnese. Moja ovenska narava je od nekdaj čutila grozen odpor do tiščanja ljudi v postavljene okvirje, včasih pa jezo nad ponižnostjo in sprijaznjenostjo s postavljenimi merili. Jaz se tega nisem šla! Včasih sem si raztrgane najlonke še bolj raztrgala in jih nosila namesto rokavov, ustvarila sem svoj roza-kravatast stil, zaljubila sem se v različna pokrivala, včasih sem nosila umetni piercing na ustnici in opazovala odzive odraslih oseb v bližini - učitelje, starše, mimoidoče. Hitro sem spoznala, da ljudje sovražijo spremembe, se bojijo neznanega in borijo proti novemu. Vse do odhoda na faks sem bila odličnjakinja, predsednica ali kasneje podpredsednica razreda, bila sem vljudna in vedno pripravljena prevzeti iniciativo, pripravljena pomagati (pa najsi bo to nekaj tako enostavnega kot stari ženički odnesti vrečke iz trgovine). Podiranje stereotipov je bil moj osnovnošolski projekt, za katerega danes vidim, da je bil popolnoma spontan eksperiment nemirnega dekletca, ki sanjari o enakopravnem svetu, pa čeprav tega takrat nisem niti dodobra razumela. Razumela pa sem odziv ljudi - ne moremo si pomagati, da človeka ne bi ocenjevali po zunanjosti. In kasneje po izobrazbi, službi, prepričanju. Pa si lahko še tako zatiskamo oči in ponavljamo, da "zunanja lepota ni pomembna, pomembno je to, kar nosimo v srcu". Bullshit! Da zrastemo do takšne stopnje zavednega Človeka, potrebujemo leta in leta vaje ... sočutja, empatije, čiste ljubezni in iskrenosti do samega sebe. Učitelji so me imeli radi, zato so govorili, da prihajam pač v obdobje pubertete in me malo "meče", mojo mami pa svarili, da slučajno ne zapadem v slabo družbo. Starši sošolcev so si mislili, da sem malo podivjana, ker sem otrok ločencev in na tak način iščem pozornost. Slišala sem mnogo neumnosti, a največji vtis je takrat name vsekakor naredil razrednik 6. razreda. Ob polletju se mi je opravičil, ker je pričakoval, da bodo z mano grozni vedenjski problemi, ko me je videl 1. dan šole, z roza kravato, roza rokavicami in bareto na glavi. Da mu je žal zaradi ocenjevanja mojega videza. In to je bilo moje potrdilo ... dobila si to, kar si želela izvedeti. In k sreči je bil eden tistih primerov, ko napačen prvi vtis ni dolgotrajno merilo človeka.
Iz takšne družbe izstopam, saj pri človeku (ali bitjih na sploh) najprej opazim karizmo, energijo, samozavest, življenjsko motivacijo ... in čeprav si ne želim, ljudi podzavestno ocenjujem, ampak po postavljenih vrednotah in pogledu na svet. Le redko me še zanese, a si hitro primažem klofuto in v mislih pripravim pridigo. Včasih me kar zaboli, ko kdo od bližnjih poda grdo opazko za nekoga, ki ni "naš" ali nekoga, ki "nima dobre šole". Včasih me predrami, ko prijateljica v trenirki ne upa v trgovino. Včasih sem jezna, ker bi morala priti k mami na banko "opedenana". Kaj me briga, najprej pometimo pred svojim pragom, šele potem se brigajmo za druge. Življenje je zelo preprosto, če se ukvarjaš s samim seboj, poglabljaš v svoje dobre in slabe stvari, rešuješ uganko, kako biti boljši, namen svojega obstoja in kje iskati notranji mir. In daleeeeč od tega, da sem svetnica in imam vse perfektno naštudirano in uravnoteženo. Se pa trudim biti dobra oseba, delati dobro, spreminjati svoje slabe lastnosti in kontrolirati tok misli v pozitivo. In to je največje darilo notranjega miru, ki bi ga želela predati nekoč svojim otrokom.
O vsem napisanem me zadnja leta največ učijo živali. In ljudje okoli njih. Opažam, da še vedno ne znamo prisluhniti bitjem okoli nas. Najraje jih ignoriramo ali si o njihovem vedenju sestavimo umetno zgodbo, ki vsebuje polno nostalgičnih pogledov v zgodnja leta, čustev, vprašanj in pričakovanj za prihodnost. Neumno, saj so živali enkratna bitja, ki živijo ZA DANES. Ne razmišljajo o prihodnosti, še manj se sprašujejo o napakah iz preteklosti. So tu in so zdaj. In ne samo to, so direktne in iskrene, njihova dejanja so predvidljiva in sporočila jasna. Mi pa tega ne vidimo ... ali ne želimo videti, saj se imamo za visoko inteligentna bitja, ki se jim je uspelo izstrgati iz narave in prevzeti vlogo boga. Phhhh, neumnost.
Skoraj tako neumno kot množične pohvale, ki so sledile moji divji menjavi las. Vsaj 15 oseb je roza lase komentiralo kot "vsaka čast, da si upaš...", "jaz si tudi želim že dolgo, pa ne vem...", "pogumna si...", "ti pa imaš jajca..." in podobne. Drastična sprememba barve las je očitno velik korak pri človeku. Podvig, ki me v družbi naredi pogumno, odločno, ognjeno? ... lasje so le lasje, zaslepljene glave pa bodo vedno zaslepljene.
Hej ti, ki to bereš, nekaj si posebnega. Bodi to, ne glede na to, kar drugi pravijo! Sledi svojim norim sanjam in jih realistično zlagaj v življenjski plan. Če bi sama podlegla zaprtosti in pričakovanjem naše družbe, danes ne bi živela sanjsko pasje življenje ... ker, saj veste - moja služba ne obstaja in je "blazno neumna" ;)
Komentarji