V prejšnji objavi sem omenila šparovni model*. Pa dajmo!
Vsi si kdaj zaželimo brezskrbnega življenja z neomejeno količino premoženja. Predvsem, ko nas preganjajo skrbi in smo izčrpani od dela, bi za milijon na lotu poslali vse v maloro. "Če bi zadel na lotu, bi" ... večna dilema, nesmiselne debate, brezciljno sanjarjenje, ob katerem vztrajno zavijam z očmi. Mogoče zato, ker si takšne količine denarja sploh ne predstavljam ali pa zato, da me divje sanje z milijonom v žepu ne spravijo v obup. Potem se spomnim nekaj slavnih najstnikov, ki so v iskanju nečesa večjega, razburljivega, nečesa kar ni ovrednoteno z denarjem, izgubili sebe ali se celo uničili. Če ne vlagaš truda, je samoumevno, in če je samoumevno, ne ceniš. Nič ni podarjeno, za dosego ciljev se je potrebno boriti in verjeti vanje. Ali pa po domače: "Brez muje se še čevelj ne obuje."
In slednji pregovor me ponese v šolske klopi, ko smo pisali prve številke in začeli seštevati, odštevati ... in kupovati sladoled. Takrat nas nihče ni obremenjeval, da 2-2=0 ne pomeni, da boš imel 0; saj greš lahko tudi v - (minus). Pri naštevanju služb nismo nikoli ocenjevali narave dela, še manj se ubadali z višino plače. Denar je bil le beseda, izbran poklic pa življenjski cilj. Policijska uniforma je vzbujala strahospoštovanje, zdravniška halja varnost, gasilska čelada zaupanje, predpasnik debelušne kuharice pa željo po toplem objemu. Vsi so se brezskrbno smejali na slikah, mi pa smo se pogosto poigravali z mislijo "ko bom velik, bom ..." In bili smo vse, kar smo hoteli biti.
Potem se vmes zgodi ... življenje.
Denar postane nuja, življenjski cilj - izbran poklic pa v veliko primerih ... pač poklic. Številke so iz dvomestnih zrastle v večmestne, z vejicami in pikami, položnice pa so nas hitro prizemljile. Osnovne matematične operacije so zamenjali kompleksni scenariji z različnimi izid: Delam cele dneve in nimam nič ali delam nič in imam cele dneve - ampak brez ničesar. Manj je tistih "delam in imam," pa ne zaradi številk, bolj zaradi človeške nemirne narave, ker zadosti ni nikol dovolj.
Mislim, da se o denarju učimo premalo, da nismo dovolj finančno pismeni, kljub temu, da je razumevanje vrtenja finančnega sveta nujnost, ki pa ji ne dajemo velike teže. Kar nas niso naučili v šoli, nas uči življenje. V teoriji bi morda bilo lažje, padci in vzponi v praksi pa so tisti, ki nas nenehno gradijo, podirajo, oblikujejo, spreminjajo. Tudi jaz o denarju ne vem veliko, a se učim. K sreči imam Marka in njegovi najljubši muzi - ekonomijo in podjetništvo, s katerima me velikokrat prizemlji, ko sanjam. Za velike želje, ki rastejo počasi in so v cvetu zato še lepše, pa mi je v spominu ostal dragocen osnovnošolski napotek, "šparovni model", ki uči samokontrole, odrekanja in kako ceniti stvari. Dobra vadba predvsem v današnjem času, ko smo (raz)vajeni, da je vse dosegljivo takoj.
Bančni računi so za nekaj časa zadušili idejo "siromaškega šparanja" in predstavili moderno idejo, ko plastična kartica prikrije vizualen občutek zapravljanja. Sistem je res fini ter varljiv, ampak ni ga čez star šparovec! Pred leti je najin znanec predstavil idejo svojega šparanja kovančkov, ki sva se je bolj iz šale kot za res, resno prijela. Zakaj pa ne - muja, obuj zdaj ta čevelj! V hiši je nastalo nenapisano pravilo obveznega hranilka, z etiketo jasno zastavljenega cilja ter z močnim mentalnim magnetom, ki vsak dan vabi osamljene kovančke v denarnici v svojo režo. Hranilnike danes uspešno menjavava že 4. leto. Na ta način sva kupila hladilnik, kamero, kamin, pomivalni stroj, polovico kombija in par dni nazaj še sušilni stroj. Resda traja več mesecev do izvedenega nakupa, a na izposojanje, obročno odplačevanje, obresti res nimam časa mislit - na splošno mi je ideja večnega - (minusa) nelagodna in preveč obvezujoča ... Šparanje pa mi je "topšit" - cilj je tu, časovni okvir je tu, seznam potrebne opreme je tu, ob nakupu pa se v denarnici ne pozna luknja.
Včasih se je potrebno le odreči kakšni kavici, da bo naslednja še slajša.
 |
| www.tipsywriter.com |
Vsi si kdaj zaželimo brezskrbnega življenja z neomejeno količino premoženja. Predvsem, ko nas preganjajo skrbi in smo izčrpani od dela, bi za milijon na lotu poslali vse v maloro. "Če bi zadel na lotu, bi" ... večna dilema, nesmiselne debate, brezciljno sanjarjenje, ob katerem vztrajno zavijam z očmi. Mogoče zato, ker si takšne količine denarja sploh ne predstavljam ali pa zato, da me divje sanje z milijonom v žepu ne spravijo v obup. Potem se spomnim nekaj slavnih najstnikov, ki so v iskanju nečesa večjega, razburljivega, nečesa kar ni ovrednoteno z denarjem, izgubili sebe ali se celo uničili. Če ne vlagaš truda, je samoumevno, in če je samoumevno, ne ceniš. Nič ni podarjeno, za dosego ciljev se je potrebno boriti in verjeti vanje. Ali pa po domače: "Brez muje se še čevelj ne obuje."
In slednji pregovor me ponese v šolske klopi, ko smo pisali prve številke in začeli seštevati, odštevati ... in kupovati sladoled. Takrat nas nihče ni obremenjeval, da 2-2=0 ne pomeni, da boš imel 0; saj greš lahko tudi v - (minus). Pri naštevanju služb nismo nikoli ocenjevali narave dela, še manj se ubadali z višino plače. Denar je bil le beseda, izbran poklic pa življenjski cilj. Policijska uniforma je vzbujala strahospoštovanje, zdravniška halja varnost, gasilska čelada zaupanje, predpasnik debelušne kuharice pa željo po toplem objemu. Vsi so se brezskrbno smejali na slikah, mi pa smo se pogosto poigravali z mislijo "ko bom velik, bom ..." In bili smo vse, kar smo hoteli biti.
Potem se vmes zgodi ... življenje.
Denar postane nuja, življenjski cilj - izbran poklic pa v veliko primerih ... pač poklic. Številke so iz dvomestnih zrastle v večmestne, z vejicami in pikami, položnice pa so nas hitro prizemljile. Osnovne matematične operacije so zamenjali kompleksni scenariji z različnimi izid: Delam cele dneve in nimam nič ali delam nič in imam cele dneve - ampak brez ničesar. Manj je tistih "delam in imam," pa ne zaradi številk, bolj zaradi človeške nemirne narave, ker zadosti ni nikol dovolj.
Mislim, da se o denarju učimo premalo, da nismo dovolj finančno pismeni, kljub temu, da je razumevanje vrtenja finančnega sveta nujnost, ki pa ji ne dajemo velike teže. Kar nas niso naučili v šoli, nas uči življenje. V teoriji bi morda bilo lažje, padci in vzponi v praksi pa so tisti, ki nas nenehno gradijo, podirajo, oblikujejo, spreminjajo. Tudi jaz o denarju ne vem veliko, a se učim. K sreči imam Marka in njegovi najljubši muzi - ekonomijo in podjetništvo, s katerima me velikokrat prizemlji, ko sanjam. Za velike želje, ki rastejo počasi in so v cvetu zato še lepše, pa mi je v spominu ostal dragocen osnovnošolski napotek, "šparovni model", ki uči samokontrole, odrekanja in kako ceniti stvari. Dobra vadba predvsem v današnjem času, ko smo (raz)vajeni, da je vse dosegljivo takoj.
Moj šparovni model
V prvem razredu osnovne šole smo obiskali bližnjo banko, kjer so nam prijazne gospe v skrbno negovanih reklcih prijazno razložile, da je za uresničitev velikih želja potrebno veliko truda in "šparanja". Ob koncu predstavitve smo dobili svoj prvi šparovček - modrega prašička iz plastike. Nekaj dni sem se z njim samo igrala, potem sem preizkušala, koliko papirčkov lahko spravim vanj skozi režo ... na koncu pa sem se le odločila, da bom vanj metala kovančke. Ne spomnim se večjih uspehov s tistim pujskom. Ideja šparovčka je skozi leta odraščanja zamrla. Delno zato, ker nisem imela veliko kovančkov, ki bi jih metala notri, delno pa tudi zato, ker je čep omogočal, da si lahko denar za sladoled postrežem vedno, ko ga potrebujem.Bančni računi so za nekaj časa zadušili idejo "siromaškega šparanja" in predstavili moderno idejo, ko plastična kartica prikrije vizualen občutek zapravljanja. Sistem je res fini ter varljiv, ampak ni ga čez star šparovec! Pred leti je najin znanec predstavil idejo svojega šparanja kovančkov, ki sva se je bolj iz šale kot za res, resno prijela. Zakaj pa ne - muja, obuj zdaj ta čevelj! V hiši je nastalo nenapisano pravilo obveznega hranilka, z etiketo jasno zastavljenega cilja ter z močnim mentalnim magnetom, ki vsak dan vabi osamljene kovančke v denarnici v svojo režo. Hranilnike danes uspešno menjavava že 4. leto. Na ta način sva kupila hladilnik, kamero, kamin, pomivalni stroj, polovico kombija in par dni nazaj še sušilni stroj. Resda traja več mesecev do izvedenega nakupa, a na izposojanje, obročno odplačevanje, obresti res nimam časa mislit - na splošno mi je ideja večnega - (minusa) nelagodna in preveč obvezujoča ... Šparanje pa mi je "topšit" - cilj je tu, časovni okvir je tu, seznam potrebne opreme je tu, ob nakupu pa se v denarnici ne pozna luknja.
Včasih se je potrebno le odreči kakšni kavici, da bo naslednja še slajša.
Komentarji