»Majda, pripravi večerjo zame in mojega prijatelja.« Tiho je odšla na vrt po krompir, ki ga je to popoldne pobirala na njivi. Pripravila je solato, olupila krompir in spekla meso. V kleti je natočila vrček najboljšega rdečega vina, ki sta ga premogla z možem. Ko je postregla z okusno večerjo, je poklicala svoja dva otroka, ju preoblekla in dala spati. »Mami, zakaj se ne smejiš več? Zakaj ne izgledaš tako mladostno, kot matere mojih sošolk?« Majdo je to vprašanje, njene hčerke, pretreslo. Zamišljeno se je nasmehnila in odšla iz otroške sobe.
Cel večer je sedela ob oknu in opazovala svoje žuljave roke. Preplavile so jo misli o otroštvu. Razmišljala je o svoji materi, ki je garala iz dneva v dan, prav tako kot sama. »Vendar takrat so bili drugačni časi! Danes naj bi bili ob poplavi vseh novih tehnoloških aparatov in iznajdb enakopravni,« si je mislila. Vendar njen mož se s tem ne bi strinjal, saj izhaja iz muslimanske družine, ki se je preselila v Slovenijo, ko je bil še otrok. Majda je imela moža zelo rada in ga je na svoj način spoštovala. Bila je srečna, da se je zanjo odpovedal muslimanskim običajem, ni ji bilo treba nositi rute, privolil je celo v to, da si lahko njuna hčer sama izbere moža, ko bo odrasla. Vendar...
Komentarji
Mam občutek ko da berem visoško kroniko.