Prepozno (8.del)

Ustnice so bile blede, obarvane z živo, rdečo krvjo, lasje so ji odpadali, ko se je hotela počesati, na licu se je bohotila velika modrica, roke je imela modre, njene obleke pa so bile raztrgane. Bila je žalostna, a ni mogla jokati, bila je jezna, a ni mogla kričati. V tistem trenutku se ji je zdelo, da ne bo zmogla nič. Ko se je umila in počesala je počasi odšla v kuhinjo. Narezala je kruh, a ga ni pojedla. Naredila je kavo, vendar je ni spila. Bila je tam, ampak se ji je zdelo, kot da je ni, kot da ne živi. Vzela je imenik in poiskala Katarinino telefonsko številko. V roki je držala slušalko in čakala, da se kdo oglasi. Kmalu je zaslišala razigran Katarinin glas. »Katarina, tokrat je bilo hujše kot ponavadi. Ne zmorem več. Prosim, poskrbi za vse, nočem da se mojima otrokoma kaj zgodi.« Odložila je slušalko, še preden je Katarina lahko spregovorila. Odšla je v kopalnico in vzela odlomljen del ogledala. »Tak bo moj konec. Zakaj bi vztrajala v življenju, če zame ni rešitve.« Še zadnjič je pogledala v svoj zmaličen obraz in z ogledalom zarezala v zapestje. Zajokala je od bolečina in hkrati od žalosti, nato pa je omotična padla na tla. Ker je zaropotalo, je mož odhitel pogledat, kaj se dogaja. Ženo je našel v mlaki krvi. Hitro je poklical reševalno službo. Otroka sta jokala ob materi in jo klicala. Brez uspeha. Ni se odzivala, vendar je kljub temu še vedno dihala. Odpeljali so jo v bolnišnico. Otroka in mož so se odpeljali za rešilcem. Bili so pretreseni. Zdravniki so Majdo operirali kakšni dve uri. Bila je hudo ranjena....

Lp =** (zbiram eno izmed Škofjeločank, ki najbolje zgleda..ker pridejo čez teden k nam ker mamo šolsko narodno izmenjavo...upam, da bo bjonda =)...drugač pa matematko sem pisala 4..in ne, ni mi jasno, kok je možno, ker ne razumem snovi)