Dobro jutro brez snežink... Dobro jutro z nežno roso...
December…
Čas, ko mi misli divjajo v vse smeri, le v pravo ne…
V glavi se rojeva iluzija, ki kar kliče v pregrešnost in norost. Pa kaj … naj veter piha kamor hoče, naj sonce vzhaja tam kjer se mu zljubi… samo, da lahko sanjarim naprej in se v počasnem posnetku prerinem do težko pričakovanih počitniških dni. Trenutno sem tako izvirnih idej in prepolna pozitivnosti, da bi lahko ekranizirali mojo osebnost. Pojavlja se tudi imunološka reakcija na vse stvari povezane s šolo in razglabljanjem o šolskih pojmih. Bil je čas Marije Terezije in njenih šolskih reform… mogoče pa je čas za Dono Gomilšek in prenovitev reform? Vsekakor bi vam pustila, da dlje poležavate v toplih posteljah… Poraja se milijone idej, prošenj, kako bi popestrila to prehitro življenje… toliko jih je, da svetloba kar oslabi pri prehodu skozi takšno gosto snov, kot so moje misli… Ob besedi »zvezki« mi gre počasi že na smeh… le zakaj bi se še mučili z dolgimi nerazumljivimi besedami nanizanimi na tisočerih straneh…
Lučke so razobešene po mestu, na radiu že vztrajajo z neštetokrat preposlušanimi komadi… manjka samo še nekaj snežink, ko se skozi toplo sobo zazrem na mrzlo pravljico pod mojim oknom…
Komentarji