Medle oči,
krinka- brez bolečine.
Jutranja rosa bistre sivine.
Lažejo!
Oči lažejo o vseh pogledih na svetlobo!
Žuljeva roka s tresočimi koraki potuje skozi rastje-
posipano s sivim pepelom pogorišča.
Dan ugaša, las odpada, življenje umira...

Vse to,
le zaradi štetja enot, brez definiranega trajanja!
Trajajo ali ne trajajo- odvisno od pogleda.
Odštevajo, minevajo... za vse oči v okolici.
Kljub cvetju, kljub travam... s soncem ugašajo.

Ne več polno belo zaporedje se ne razteza v nasmeh,
vendar le prazno zeva v še bolj prazen, težek zrak tišine!
Ne vedo več, kaj oddajajo,
ne vedo več, kaj prejemajo.
Vedo le, da so še tu- za enkrat...

Počasne drseče stopinje v pesku se razblinjajo.
Veter jih razpihuje, nihče več ne obnavlja.
Iz koraka v korak-
nastajajo le dolge lise bolečine.

Odmaknjenost skozi okno- v nekoč znano,
se zdi tako tuje, tako daleč- na drugem še ne odkritem kontinentu.
Mar diha tu že res toliko enot?
Le kdo bi štel? zaradi kasneje vsake objokane zime?
Ne izplača se! Povrne se ti vsak nevoščljiv pogled!

Tihi šepet vrača v samoto-
V varnost. V začetek.
Ne morem pomagati, ne gledati, ne čutiti.
A kljub vsej tej bolečini sedim tu zraven... in venim.