Čas je...

Čas je, da grem. Kam?
Še sama ne vem.
Bežim pred ljudmi, bežim pred sabo.
Tečem, divjam, se skrivam, a me vedno znova prinaša nazaj v ta svet, poln krivic, ukan, hinavščine ter zla. On sam me je izoblikoval v osebo, ki se skriva za masko ravnodušja, da bi preživela v vsej krutosti. Ljudje so tisti, ki so me izoblikovali v lutko, ki uboga na ukaz. Zlo se namreč vrašča v novo tkivo, v nebogljena telesa, v nevednost in prilagodljivost.
Kamorkoli se ozrem, povsod me spremljajo temni pogledi, kamorkoli grem kažejo name s prstom ter skimujejo z glavo. Mar je vidno navzven, da se kljub vsej tej podrejenosti iz oči še vedno odseva trohica upanja v boljši jutri?
Sem le še duh, senca, ki drsi po steni, objekt, ki ga nihče ne vidi. Ljudje gledajo skozme, preslišijo moje besede in me odrivajo v ozadje.
Da jih pocukam za rokav?
Potem obrnejo se stran, saj življenje pomeni tekmo v kateri preživijo le najmočnejši. Najmogočnejši borci, ki bi poteptali vso svoje ljudstvo za pet minut slave. Le kdo še rabi slavo danes? Že davno nazaj je izgubila svoj blišč. No, vsaj med povprečnimi ljudmi. Slava je vse prej, kot dobro delo, namreč svet dandanes vidi le oblike, kupe denarja in zlata. Vse, nekoč poveličane besede so danes izgubile svoj pomen. Postale so plitke in hladne.
Ljudje se vzpenjajo nadme, ter me počasi, neusmiljeno zbadajo z najostrejšimi meči- z besedami.
Ubijajo me po delih, vsako celico posebej, vsak košček z večjo bolečino…

… ne dam jim tega veselja. Ne več!

__________________________________________________________

Brez skrbi, ne polašča se me obup, nisem izgubila volje do življenja in upanja v ljudi. To besedilo je le domača naloga pri slovenščini.