Ljudje- roboti nam niso všeč, kajne? Prav tako ne simpatiziramo s tistimi, ki so v družbi premočni tako, da jim nobena izmed stvari ne pride do živega, oz. svoja čustva tako dobro skrivajo, da se včasih vprašamo kdo ali kaj sploh so. In vedno znova se pojavlja podobno vprašanje tudi za moške: Ali moški sploh jočejo?
Večinoma ženske veljamo za bolj čustvene, za tiste, ki jočejo ob romantičnih filmih, dobrih knjigah ter lepih spominih, če ne drugega pa vsaj ob dnevnih in nočnih Always ali Carefree-jih. Lahko bi rekla, da je velik del žensk, skupaj z mano, tudi empatičnih, kar pomeni, da se z lahkoto vživimo v drugo osebo, v lik v filmu ali v knjigi. Včasih mi že samo zavedanje, da se mi dobro godi ali, da sem srečna s tem kar imam, v oči nariše solzo. Nekatere ženske pogosto jočejo tudi po doživetem orgazmu.
Na drugi strani pa, kako je z moškimi? Nekako se mi dozdeva, da se s staranjem vedno manj zadržujejo pri izkazovanju čustev. Da jih ganljive besede spravijo na kolena le po Abrahamovih preživetih letih. Pa pri mladih? Občutek imam, da se ob solzah moški počutijo ponižane ter osiromašene svojega lastnega ega, čeprav gledam na samo stvar kot nekaj »svetega«. Da mi moški joče v objemu, bi zame pomenilo, da mi popolnoma zaupa, da se razgali do zadnje kocine svojega telesa, skupaj z dušo vred.
Moški jočejo ob prijemu svoje prve novorojenke, ob rojstvu prvega vnučka, ob smrti najdražjih, ob tistih točkah, ko se zavejo, da bodo stvari od trenutka podane solze drugačne.
Ker sama ne morem dokončati razmišljanja brez posebnih raziskav, pozivam moške za komentarje. Ali moški jočete? Zakaj? Zakaj ne? Se vam zdi jokati za punco pod častjo?
Komentarji
urosK