četrtek, 25. marec 2010

Antena: polnoletnost

Dona: Pozdravljeni, dragi bralci. Marec je že skoraj v izteku, pomlad se počasi vključuje v naše vsakdanjike, zvončki že silijo na plano, mi pa si le želimo več in več vročih dni ter čimprejšnjega poletja! Obožujem marec, vonj po pomladi, prve žarke po dolgi zimi ter, kot se za vsakega »horoskopskega ovenčka« spodobi, komaj čakam tudi svoj rojstni dan. Letošnji… poseben… en in edini 18. rojstni dan.

Ne zdi se mi tako dolgo nazaj, ko sem vsa prestrašena prestopila osnovnošolska vrata, ko sem
ponosno prejela svoje prvo spričevalo, nato ko so me, kot se za »fazanko« spodobi, krstili na šolskem dvorišču ter, ko mi je oče mnogokrat govoril, da mi bo nekoč kupil avto... Čas leti neverjetno hitro in počasi se začenjam zavedati, da moja polnoletnost le ni tako daleč, kot se mi zdi. Pravzaprav me od uradne neodvisnosti loči le še nekaj dni. Pa vendar je vse skupaj nekako prehitro! Kar naenkrat bom lahko vozila avto, podpisovala dokumente, volila predsednika, ponosno pokazala osebno izkaznico, ko me bo hotel preveriti varnostnik, zapravila denar v kazinojih ter obiskala striptiz bar. Noro!
Sicer pa se polnoletnost tako ali tako ne bo poznala vse dokler ne dobim vozniškega izpita, saj lahko, na primer, alkoholne pijače in cigarete kupi zdaj že vsak šmrkavec, prav tako vstopi na različne zabave niso tako zelo varovani. Razlika je le v tem, da bom tokrat lahko vse delala brez vsakršnega: »Kaj pa če…«
Mojega osemnajstega rojstnega dne pa se sicer veselim tako, kot vsakega doslej… nič več in nič manj. Komaj čakam svečke in torto, komaj čakam čestitke, poljubčke na lica, zanimiva darila, smešne fotografije, nov tatu, kakšno presenečenje, ki me bo spravilo v jok ter potovanje v Francijo. Stvari, ki mi bodo popestrile zdolgočaseni teden ter pustile v meni poseben pečat.

Drugače pa tretji in četrti letnih srednje šole s seboj prinašata kar nekaj pomembnih prelomnic. Poleg polnoletnosti so tu še odločitve o nadaljnjem šolanju, maturantskem plesu, izbirnih predmetih za maturo in seveda sama matura ali, kot ji nekateri pravijo »test odraslosti« (mature- odrasel, ang). Osebno mislim, da sem za izbiro svoje prihodnosti še premlada. Kako hudiča naj vem, kaj si želim početi celo življenje? Na katero fakulteto me bo odneslo? »Oh dekle, vzemi se v roke… še enkrat se zavrtiš okoli svoje osi, pa boš noseča ter poročena.«

100jko: Tamala, ne se hecat! Ker bom hitro kam pobegnil, če boš začela sanjati o otrocih in poroki. Sem še premlad, pa čeprav sem polnoleten. Fuj to!
Sam morem reči, da se svoje 18ke ne spomnim ravno natančno. Vem le, da smo se s prijatelji dobili in ta dan konkretno proslavili. Na kratko povedano, napili so me do konca. Pri nas je tole nekako tradicija. Z vsakim 2x-3x nazdraviš in že se svet nepravilno obrača ob vsakem tvojem koraku. Tisto leto in pol, ko so vsi prijatelji postajali polnoletni je bilo res naporno. Hehe. Sicer pa sem se polnoletnega počutil šele, ko sem prvič držal v rokah izpit od avta. Kot je Dona povedala, v Sloveniji se s polnoletnostjo tvoje življenje kaj prida ne spremeni. Vem le, da je od takrat naprej začel oče uporabljati tole frazo: »Polnoleten si! Če boš preveč pameten te bom vrgel na cesto!« Hvala bogu, se je vedno le hecal. Prav tako so me z 18im letom varnostniki nehali spraševati za osebno, v šoli me niso spraševali za podpis staršev pa tudi nisem naredil nič tako resnega »da bi moral odgovarjati za svoja dejanja pred roko zakona«. V slovarju piše, da je polnoleten nekdo, ki dopolni določeno število let in pridobi vse pravice ostalih ljudi. Super. Zdaj mi je dolžnost iti voliti. Pa za koga naj jaz volim, če nimam pojma kdo so strici na tistih plakatih. Prvič, ko sem volil sem obkrožil naključne številke in odšel iz volilnice. Hja to pa je bil biznis. Mislim, da država ne dela prav na tem področju. Stavim, da bi predsedniški kandidat dobil več glasov mladine, če bi nastopil v videospotu, kot pa za dobre ideje za prihodnost naše države. Saj ni čudno, da je država v kaosu, ko pa novinci v polnoletnosti igramo bingo na volilnih listkih. Definitivno je, da je več pozitivnih stvari, ki pridejo s polnoletnostjo kot pa negativnih. Za nekatere je najlepša ta, da lahko prvič staršem pribijejo: »Veš! Zdaj sem polnoleten in sam odgovarjam zase tako, da mi ti nimaš kaj več govorit kaj smem in kaj ne!« Na žalost je v mojem primeru vedno nekdo od staršev izjavil citat, ki sem ga napisal nekaj vrstic višje. Ah, pustimo odgovornost. Glavno je, da mi lahko začnemo pri 18ih zakonito piti, kaditi in voziti kot norci.
Zdaj si celo lahko privoščimo kakšno policijsko kazen in si jo pustimo za prihodnost. Ker smo dovolj stari, policaji ne morejo trgati denarja vašim staršem, ker ste pa dijak/študent pa vam ne morejo vzeti denarja, ker ga pač nimate. Nimate ga obdavčenega na takšen način, da vam ga lahko roka pravice vzame. Sicer vam ta pristop ne priporočam, ker sem siguren, da mi v prihodnosti ne bi bili hvaležni za tole idejo.
Konec koncev se sam še nimam za polnoletnega, kajti mislim, da polnoletnost zares začutiš šele, ko pretrgaš popkovino od staršev in se postaviš na svoje noge. Takrat lahko šele rečeš, da si odrasel in da odgovarjaš za vse stvari, ki jih narediš.

Ni komentarjev: