Sedim na epicentru jutranjih žarkov in srkam dišečo kavo. Uživam trenutek svoje tišine. Ugotovila sem, da mi izklop iz našega sveta pogosto pomaga, da lahko razberem svoje misli ter spojim nitke vprašanj in odgovorov iste teme, ki se premetava po temnih kotičkih mojega podstrešja. Imenujem jih meditacije trenutkov, ker vidno izboljšujejo mojo bit na tem planetu.
Sem ogromen sanjač - to priznam. Včasih si v mislih zgradim tako resničen svet, da za trenutek pozabim, v katerem zares živim. Sicer ju ločujejo le nianse, ker sem se - hvala vsem bogovom v vesolju - naučila živeti življenje v polni meri. Težko opišem kako, a moje tetovaže lepo simbolizirajo glavne sestavine moje sreče.
Že dolgo nisem bila prav zares nesrečna ali slabe volje. In hvaležna sem si, da je tako. Še posebej zato, ker je danes že težko živeti v sklopu svojih nazorov v svetu, ki je od začetka do konca zafrustriran. Vsi tarnajo, vsi se pritožujejo, ni denarja, ni ljubezni, ni sreče, ni ... ni ničesar, kar biva v njihovi predstavi. Kako prekleto težko opišem svojo srečo mojim domačim, če je dnevno ne okušajo. Kako prekleto težko razložim svoje korake mojim znancem. Kako prekleto težko se sprijaznim z drugačnimi - na videz plitkimi - vrednotami drugih sobivajočih.
Čutiti druge, da bi drugi čutili mene, je prekompleksen in preveč žalosten proces. Upam le, da se bomo nekoč vsi naučili upoštevati svoje energije. In absorbirati pozitivnost svojih sogovornikov.
Vsak dan je moj dan. Zbudim se srečna. Zaspim srečna. Sanjam srečna.
Nič mi ne manjka.
Sem ogromen sanjač - to priznam. Včasih si v mislih zgradim tako resničen svet, da za trenutek pozabim, v katerem zares živim. Sicer ju ločujejo le nianse, ker sem se - hvala vsem bogovom v vesolju - naučila živeti življenje v polni meri. Težko opišem kako, a moje tetovaže lepo simbolizirajo glavne sestavine moje sreče.
Že dolgo nisem bila prav zares nesrečna ali slabe volje. In hvaležna sem si, da je tako. Še posebej zato, ker je danes že težko živeti v sklopu svojih nazorov v svetu, ki je od začetka do konca zafrustriran. Vsi tarnajo, vsi se pritožujejo, ni denarja, ni ljubezni, ni sreče, ni ... ni ničesar, kar biva v njihovi predstavi. Kako prekleto težko opišem svojo srečo mojim domačim, če je dnevno ne okušajo. Kako prekleto težko razložim svoje korake mojim znancem. Kako prekleto težko se sprijaznim z drugačnimi - na videz plitkimi - vrednotami drugih sobivajočih.
Čutiti druge, da bi drugi čutili mene, je prekompleksen in preveč žalosten proces. Upam le, da se bomo nekoč vsi naučili upoštevati svoje energije. In absorbirati pozitivnost svojih sogovornikov.
Vsak dan je moj dan. Zbudim se srečna. Zaspim srečna. Sanjam srečna.
Nič mi ne manjka.
Komentarji
A ti misliš, da nekadilcem paše da se v njihov nos kadi ta smrad? Celo iz vrta v učilnice? Pa da se nič hudega sluteče nekadilce zastruplja s tem?!
Pojte vn, tko ko je zakonsko določeno tuk pa tuk par sto metrov stran od gimnazije pa se zadimte..
Jst ne kadim in v šoli nisem nikol kadila, me pa vseen nikol ni motla ideja, da bi se kadilo.