ponedeljek, 28. maj 2007

Val resnice


»Nekaj ti moram povedati…« Sledile so dolge minute, težke besede in oteževale so njegovo srce…Besede, ki so prihajale iz njenih ust, so vanj rezale kot rezilo…puščale so mučno bolečino…čutil jo je…črke, stavki, misli-vse se je pomešalo in bobnelo v glavi. Njen glas se je oddaljeval…zdelo se je, kot da izgublja zavest…a ne, on se je boril- sam s svojimi mislimi, s trumo nerazumljivih povedi… »Zakaj? Kako?..nemogoče..« Utripajoče srce je čutil po celem telesu…ves je drhtel in…počutil se je tako majhnega, skoraj nevidnega! V tem trenutku si je želel jokati kot majhen otrok..oditi nekam daleč stran…da se zbere, si zbistri misli, da lahko zadiha! Po toliko lepih dneh, ki sta jih preživela skupaj?!! Vanj je udarilo kot valj bolečine in obupa ob enem…še zadnjič se ji je zazrl v njene lepe oči, kot veter preletel v spominu vse njune poljube, se s težkim srcem obrnil….in odšel…odšel za vedno…daleč stran od nje…

1 komentar:

bloodi pravi ...

a daj, pa sm se skor zjoko:)