NavaLi dvomov in brezvezja

ja..pa so spet tu te grenki občutki, ko res ne veš kam bi pobegnil, kam bi se skril... nekam, kjer te ne poznajo...v mehki, odločen objem...nekam, kjer ti človek ponudi roko in ti pomaga iz teme... ni bilo potrebno niti migniti s prstom, da se počutim tako kot pač se...v teh dnevih sem napisala toliko pesmi in zgodb...danes pa je na zmečkanem listu v zraku obstal stavek...ki mi že cel dan ne gre iz glave....

".zrem v tvoje oči...v njih iščem svoje ime..."

iz njega bo nekega dne zrastla pesem...ampak danes....ne, nisem razpoložena...če se bo tako nadaljevalo...resno razmišlam, da bom odšla v Maribor...*lp

Komentarji