Pismo predsedniku (natečaj)

Na nebu vsak večer opazujem zvezde, lovim utrinke in iščem zavetje pred resničnostjo. Ne bojim se je, a nočem živeti tu. Je v vesolju kje mesto zame? Kjer ni treba skrivati solz? Kjer je topel objem? Kjer je roka, ki te vodi v življenju? Vsakdo se kdaj vpraša po boljšem in vsi strmimo k popolnosti…vendar te se ne da doseči. Ko sem tako zrla v temno odejo, posuto z zvezdami, se mi je v misli povrnila slika njenega žalostnega obraza…

Temne, nezaupljive oči so tistega mrzlega dne nejeverno zrle vame, ko sem srkala skodelico tople kave. Razmršeni kodri so ji padali na obraz. Nisem mogla odmakniti pogleda z nje. Gospe, oblečene v drage blagovne znamke so mirno hodile mimo nje in ji podarjale tisti, vzvišen pogled. Sramovala se je sebe, ko je sedela na kartonasti škatli in iztegovala roke proti bogatašem. Sramovala se je revščine in na vso moč si je želela, da bi se našel razumevajoč človek in ji dal malo drobiža…ni hotela veliko, le toliko, da bi si lahko kupila kaj za pod zob. Pri svojih šestnajstih letih je namreč morala poskrbeti za svoja mlajša brata. Zastrmela sem se v črno vsebino v skodelici in razmišljala. Za samo eno kavno zrno je garalo toliko ljudi…Svoje življenje so prodali in cele dneve delajo na polju za nekaj borih kovancev…jaz pa jo tako brez kančka slabe vesti spijem…na sebi začutim njene poglede. Bila sem jezna nase in na vse nakupovalne vrečke, ki so ležale pri mojih nogah. Bilo me je sram bogastva, ki sem ga puščala v modnih trgovinah. Še zadnji požirek črne grenkobe…čutila sem, da moram k njej. Nisem vedela zakaj, nisem vedela kako…počasi sem se pomikala proti kartonom, ki so bili odvrženi od robu pločnika. Tiho sem se oštevala in spraševala zakaj vendar to počnem. Iz žepa Armanijeve torbice sem izvlekla bankovec in ji ga potisnila v roko. Njen obraz se je razjasnil in nikoli si ne bi mislila, da mi bo nasmeh tujega dekleta toliko pomenil…

Veliko sem razmišljala o njej…naučila me je, kako ceniti majhne stvari. Ljudje nismo več tisto, kar smo bili. Živimo v naglici in si ne vzamemo čas niti za naše najbližje. Kaj šele, da bi se naučili sprejemati drugačnost!? Ne, človeška bitja se gibljemo po zarisanih poteh…nikoli ne stopimo iz množice in povemo to, kar mislimo. Pa čeprav v nas vpije, razbija, bobni…Nikjer ne piše, koga moramo ljubiti, koga sovražiti…a vendar ne razumem…Zakaj sovraštvo do drugačnih? Mar imajo na sebi etiketo, kjer so označeni kot zlobneži in prevaranti? Ali je bilo dekle na ulici res samo krivo za svoje socialno stanje? Gospod predsednik…podpirajte drugačnost! Ne zatiskajmo si oči pred ljudmi, ki rabijo pomoč… Mi, mali ljudje…ki strmimo k popolnosti…Ozrimo se okoli sebe!

Komentarji

Oseba bloodi sporoča …
lepo res lepo!

sam to je za mene bluzenje:D
Oseba Donch sporoča …
nč nouga..=)
Oseba Davor sporoča …
nisem prebrau do konca samo prasu bi te neki rad...''šta je htijo pjesnik s time da kaže''
Oseba Unknown sporoča …
em... DD preber do konca.

Sm prebral celo. Začuda. In morm rečt da si me presenetla z razmišlanjem. Upam da to ni nastalo z copy paste...

drgač pa lepo...
Oseba Donch sporoča …
heh...ne 100jko..ni tako nastalo...zakai?..zato ker na natečaje ne pošilam fejku ;)
Oseba Vid. sporoča …
pošteno pošteno :O pametno dekle... vidiš če bi se men dal bi tud predsedniku pismo napisu xD sam se mi ne da :D
Oseba Davor sporoča …
pizda..pol bom pa resno mogu prebrat... Samo ne zdej
Pol ko bom meu največ za delat, največ svinjarije v fletu, za počistit još in še več, ko se mi bo mudilo na siht... tedaj:D
Oseba Unknown sporoča …
DD... zdj sm tvoj zadni komentar prebrau pa mi spet tist pal na pamet: "šta je htio pesnik sa time da kaže?"
Oseba Davor sporoča …
evo prebrau sem in se strinjam z vsakim komentarjem kle razen s stojkotovim zadnjim...
Oseba Donch sporoča …
hehe..loool..leiga mudela..je ŽE prebrau =)
Oseba Davor sporoča …
kdaj bo poroka žena... željen sem seksa..do poroke na roke se reče pol pa gaaaas
Oseba Donch sporoča …
hehehe Davor...reko si da boš ti zrithu use =)...ti povj datum =)