Kaplje padajo na moje čelo in nežno drsijo po premraženih, rdečih licih. Sedim TU, na skupku strohnelih desk, zbitih skupaj v pravilno zaporedje, ki predstavlja klop…Tu stoji že od kar pomnim…Nanjo me veže toliko spominov iz preteklosti…Tu sem se smejala, tu sem jokala, trpela, kričala,…Danes me zmrazi ob misli na te nesrečne, že tolikokrat podrte deske… Nihče se ne zaveda, da so okvir mojih misli, mojih dejanj…
Mimo se sprehaja polno ljudi, ki iščejo prostor za oddih ali pa zavetje pred resničnostjo, kraj za sanjarjenje- tako kot jaz.
Mrači se…mraz se je naselil v moje telo…še vedno vztrajam tu…zakaj?..Da bom, kot dotlej, ugledala odsev lune v grenkobi, umazanega ribnika...mar vam to ne pove vse?
Doživeti hočem vse najlepše trenutke, ki se pojavljajo v filmih... v simbolih iščem sebe in svojo pravljico…sanjarim in v plamenu sveče iščem iskro…
Lp, zelenooka
Komentarji
a ni zoprno k ti nekdo zasede tvojo klopco, al pa hoče sedet zravn in prisluškovat sanjam, idejam...
ah ja... enim pač dovolmo, da to počnejo z nami... samo vedno je treba pazit, da znamo klopco sami popravt tudi, ko oni grejo ali pa nam jo celo porušijo...
I LOVE YOUR POST... cmoka*
Em... drgač je pa praktično met jezero poleg hiše. Jst mam sicer pokopališče. Sicer je pa res malo tišje tam. =D
lol pokopališče...tui an ribniku je tiho..razn race KVAKAJO xD
P.s. Dj men nabav roza leče! al pa rumene=P
Zeleno oka = to kao žaba al pa kamalona??:O hehe joke :D:D:D
Mariči..najini tedenski učki so carji =)