»…in tako garam dan za dnem,« je dokončala svojo žalostno zgodbo. Katarina je bila zelo pretresena. Ni vedela kaj naj reče. Strmela je v Majdo, nato pa jo objela. »Nočem, da se z mano družiš zaradi usmiljenja. To sem ti povedala, ker ne morem te bolečine več zadrževati v sebi.« Katarina je tiho sedela, nato pa spregovorila: »Veš…tudi drugi nimamo tako velike sreče v življenju, vsak ima težave. Moraš se zavedati, da nisi edina trpeča oseba. Res, da me vsi obožujejo, ker se jim zdim privlačna, ampak to ni vse. Za mojim nasmehom se skriva marsikaj bolečega. Tudi jaz ti moram povedati nekaj o mojem življenju, kar nobeden ne ve.« Majda jo je z zanimanjem opazovala in zadrževala dih, saj je bilo Katarinino življenje zanjo uganka do tega dne. »Pri petnajstih letih sem morala živeti pri stricu in teti, saj sta se mati in oče ločila, nato pa se nista mogla odločiti za skrbništvo. Tam sem pomagala pri hišnih opravilih, veliko hodila na zabave in uživala življenje. Imela sem vse kar sem potrebovala. V šoli mi je šlo odlično, pri učenju sem bila pridna, dneve sem preživljala s prijateljicami v trgovinah, kjer sem nakupovala obleke. A nato se je zgodilo nekaj, zaradi česar imam zelo grenke spomine na tiste čase. Ko nekega dne ni bilo doma moje tete Milene, me je stric poklical v pisarno. Začel se me je dotikati, nato pa me je zlorabil.« V sobi je zavladala tišina, le ura je vztrajno tiktakala naprej. Marta jo je resnobno pogledala: »Kaj se je potem zgodilo?«...
Komentarji