nedelja, 24. februar 2008

Ah ta »hitrostna doba«…

»Oh Bog…Ti, ki si luč sveta in miru… pokaži mi pravo pot! Prosim te pomagaj mi, da se izkažem pri delu in da ... Amen.« In potem še tiho, globoko nekje v meni odzvanja: »Se ti javim, ko bom ponovno potrebovala pomoč!« Ali pa z drugimi besedami: Pomagaj zdaj, do naslednje težave pa, če obstajaš ali pa ne. Glavno, da imam neko tolažbo v nečem, pa če ne obstaja ali pa obstaja- in to samo takrat ko jo potrebujem.

Z uvodnim delom ne nameravam poudariti nikakršne zaprisege h kateri koli veri in ne podajam resničnih opisovanj. Vse kar zahtevam je le, da se zamislite in vprašate kaj sploh ste, kam greste in kaj pričakujete od najbližjih na svoji poti.

Podzavestno zaznavamo »prisotnost nečesa« in se trudimo ter tolažimo z njegovo oporo. Potem, ko uspemo, se z nasmehom na obrazu zazremo v ogledalo…-vidimo le sebe. Če že zaverovano kdaj prosimo pomoči nekoga, nam nato čas ne dovoljuje, da bi mu v zahvalo podarili vsaj nasmeh, kaj šele skromen »hvala«, ki obstane v zraku, ves nepomemben… Ne iz sebičnosti, vendar iz zavedanja, da smo stvar uspeli narediti sami.

Čisto preprosto in jasno je. Raje delamo stvari, ob katerih se zavedamo da imamo podporo nekoga. Tudi, če nam spodleti bo nekje vedno objem, v katerega se lahko zatečemo, ko se neuspehov zvrsti cela gruča.

… če bi nam vse gladko teklo in ne bi potrebovali pomoči… bi odložili zvezke, tipkovnice, pisala ter si vzeli čas za njih? Oni, ki so tu za klice pomoči? Opaženi v stiski in skriti za našimi kupi seznamov z dnevnimi opravki, s prenatrpanimi urniki?!

»Stoooop...,« ustavimo se vendar! Že res, da smo ljudje individualna bitja, vendar tudi brez težkih dihov somučenikov ne moremo živeti. Potrebujemo namreč majhna ogledala ljudi okoli nas, v katerih se odseva kanček skupnih podobnosti in kjer se izmenjuje različnost. Ustavite se vendar in se vprašajte ali sploh kdaj naredite kaj zase, ali pa je vsak gib le dnevna rutina? Stvari, ki jih počnemo pač ne smejo biti le-to… Biti morajo odsevi naših misli,… biti morajo namenjeni nam in ljudem, ki zapolnjujejo naš vsakdanjik ... –pa če jih v naglici opazimo ali pa ne. Zaslužijo si…

Ni komentarjev: