Veter jo je nežno božal po laseh, žarki so ji drseli po telesu in risali nevidne, zlate linije. Čutila je travne bilke, čutila je puhaste oblake… nekje med zemljo in nebom- med dobrim in slabim. Zaprla je oči, vsa utrujena od vsakodnevne farse in želela leteti. Leteti- daleč stran, iz teme k svetlobi, v območje varnosti in upanja. Njene modre oči niso videle le pozlačene površine, videle so pravo zlato notranjost; v sinkretizirane delce- življenjske simbole ter nevidne smerokaze. V grenkobi je odkrila sladkost, čutila je meje in vonjala svobodo. Želela je pogledati na drugo stran in odkriti še neodkrite prepovedane delce sestavljanke. Vedela je, da je čas, ko mora prestopiti, a kljub vsem tem težkem zraku in zatohli hinavščini ni upala. Čutila je daljave pred seboj… resnične ali le dejavu-je? Želela si je…Želela… a v negotovosti raje ostala le senca…
(take lepe trave majo v Kranjski gori)
Komentarji