Včasih manjkata le centimeter ali dva. Potem, ko izgubiš, pa čutiš, da bi vse lahko naredil z manj truda... Preprosto se ti nek trenutek zazdi, da se ženeš v napačno smer- proti svojemu toku življenja. V smer nevihte, ki te z vso silo rine nazaj tam, od koder si prišel. Na že poznano pot, le v napačni smeri, za vse nazaj, kar si že preblodil. Vsa vprašanja, včeraj še znana, ti danes postavijo nova podvprašanja. Vsi koraki, ki bi jih znal narediti še z zavezanimi očmi čez noč izgubijo svoj gib. Zgubljen si in želiš, da bi se vse vrnilo. Da bi se zbudil v sončno jutro brez obveznosti, v varnem objemu prijetne topline, ki diši po domu. Ki diši po znanem in ljubljenem, in nima priokusa neznanja in grenkobe.
So poti in smeri... ki se mi zdijo tako podobne... Kam naj stopim, da se ne opečem?
Komentarji